27751781_1518335821617461_7981197048031549814_n

Black Panther (2018)

Če so vam superherojski filmi studia Marvel všeč ali ne, je treba priznati, da je njihov uspeh več kot impresiven. V 10. letih, odkar je uvod v vesolje otvoril Iron Man, je studio pridno razvijal svoje superherojske ikone v samostojnih filmih (Thor, Ant Man, Captain America, Guaridans of the Galaxy), včasih pa jih je tudi združil (The Avengers) in bil pri tem zelo uspešen; gledalci so drli v kina, kritiki pa so posameznim filmom nadeli zelo visoke ocene. Zato niti ni presenetljivo, da bo pričakovanja ob premiera praktično vsakega Marvelovega filma na zelo visoki ravni, še posebej pa letos s Črnim Panterjem, ki je postal popkulturni fenomen, še preden smo uzrli prve napovednike.

Gre namreč za prvi superherojski film z večinsko temnopolto zasedbo tako pred in za kamero (režijo je prevzel Ryan Coogler, znan predvsem po režiji biografske drame Fruitvale Station in boksarske akcije Creed), zato se ni bilo moč izogniti številnim političnim debatam na temo rasizma in prezentiranja manjšin v blockbusterjih. Sam osebno sem bil do filma rahlo skeptičen, predvsem zaradi tega, ker me večina Marvelovih izdelkov ni ravno dvignila v zrak od navdušenja (morebiti sem premalo “geeka”), še posebej po uspehu The Avengers se mi je zdelo, da je studio zapadel v skoraj industrijsko proizvajanje filmov, ki so bili zaznamovani s ponavljajočo formulo, ki temelji na otročjih šalah, reciklirani vsebini, šibkih zlikovcih in splošnem pomanjkanju dramatičnega naboja.

Rezultat iskanja slik za the black panther car chase

Navkljub skepsi lahko priznam, da je Črni Panter eden boljših, če ne kar najboljši Marvelov film, ki se lahko pohvali z impresivno vizualno podobo, presenetljivo realističnimi akcijskimi prizori, pravo kombinacijo humorja in drame ter zadovoljivo vsebino, ki se na subtilen način dotakne aktualnih problematik kot sta nasilna kolonizacija Afrike s strani Zahoda in slabe strani prehitrega tehnološkega napredka. Glavni junak je resda superheroj, vendar hkrati humaniziran, izpostavljen tako s svojimi prednostmi kot šibkostmi, pri boju pa se mora večkrat zanašati na pomoč svojih tovarišev… ups… mislim, tovarišic.

Animirani uvod fikcijskega kraljestva Wakanda nas prestavi v sodobni svet, kjer skupina temnopoltih dečkov sredi mestnega igrišča -kako izvirno- igra košarko. Nenavadna odločitev ustvarjalcev, ki v naprej začrta zgrešeno žanrsko preskakujočo zmes. To namreč sledi. Še ena Marvelova inštalacija, katere bistvo je grabež denarja s snemanjem nadaljevanj. Napredna afriška civilizacija sredi izoliranega kolonialistično nedotaknjenega kraljestva? Morda. Povzdigovanje temnopolte rase z režiserjem, ki v zgodbo na silo vrže afrocentriško moraliziranje o sužnjih v težkih okovih? Ne. Lahko govorimo o hvalevredni odločitvi, da v luči preteklih dogodkov v Hollywoodu enkrat za spremembo spremljamo močno žensko zasedbo, ki ima nekaj za povedati. Lahko pohvalimo izbiro v celoti temnopolte igralske zasedbe. Lahko tudi izpostavimo močno vizualno podobo filma, ki zbledi samo v finalnem akcijskem prizoru, ampak ne smemo pa odpustiti slabe karakterizacije, slabo umeščenega humorja in pomanjkanje dramatičnega naboja.  

Jerman

Glavna prednost filma pa je v tem, da ne sledi Marvelovi formuli do zadnje malenkosti, ampak poskuša delovati kot samostojen film, zato ne preseneča, da je v njem bore malo navezav na predhodne filme. Posledica tega je, da lahko tako zgodba kot liki lažje dihajo, uživajo v mnogih tihih trenutkih, v katerih pridobijo tudi na globini, gledalec pa si lahko mimogrede napase oči na veličastnih podobah kraljestva Wakande.

Rezultat iskanja slik za black panther movie pictures

Je torej Črni Panter res mojstrovina, vredna celo nominacije za oskarja? Ne ravno. V osnovi gre še vedno za Marvelov film, kar pomeni, da se ne uspe docela izogniti zgoraj omenjeni formuli. Četudi zgodba ne pretirava s humorjem, je ta znova preveč otročji in na prvo žogo, vendar po drugi strani nikoli ne doseže ravni, ko postane nadležen in uniči dramatičnost dogajanja. Michael B. Jordan, sicer Cooglerjev stalni sodelavec, je kot netipični zlikovec Kilmonger solidenvendar mu film znova ne ponudi veliko prostora, da bi lahko popolnoma razvil svoj lik in pri gledalcu pustil trajnejši vtis.

In če se Črni Panter v večini uspe izogniti dlakocepskemu kopiranju Marvelove fomule, se v zaključnem spopadu na to popolnoma požvižga in postreže z neimpresivnim vrtiljakom posebnih učinkov, letanja po zraku, plesanja pred zelenim ekranom, Kilmonger in Črni Panter pa po videzu spominjata na igralca iz nizkoproračunskega filma o Power Rangerjih. Slednje predstavlja veliko škodo, saj se Coogler sprva posveča realističnim akcijskim prizorom, ki so presenetljivo brutalni in neusmiljeni, zato je res odbijajoče, da je postregel s tako generičnim finalnim dejanjem. Kljub napakam pa lahko rečem, da je Črni Panter močan korak naprej za studio Marvel, ki bo – vsaj upam – v prihodnosti povsem opustil že izpeto formulo prejšnjih filmov in superherojski franšizi prinesel več kot potrebno svežino.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook