insidi

Insidious: The Last Key (2018)

V času suhoparnih in ponavljajočih se nadnaravnih strašljivk se je iznenada pojavil film Insidious (2010) režiserja Jamesa Wana, enega od trenutno najbolj aktivnih filmarjev na področju horrorja, čeprav se bo letos decembra prvič predstavil tudi s supeherojskim Aquamanom. Insidious je predstavljal svežo sapo znotraj kreativno že pošteno utrujenega žanra in predstavil zgodbo o fantku Daltonu, ki zaradi skrivnostne nesreče pade v komo in postane tarča grozljivih nadnaravnih sil. Na površju vsebina ne deluje kot nekaj posebnega, vendar pa je film presenetil z odličnim občutkom za suspenz in nemalim številom resnično strašljivih prizorov. In ker je grozljivka postala velika uspešnica, ni presenetljivo, da sta sledili še dve nadaljevanji, ki sta dokaj uspešno ponovili formulo uspeha prvega dela, a hkrati vedno prispevali nekaj novih, kreativnih idej. Ena od moči celotne franšize Indisious pa se je skrivala tudi v dobro razvitih likih, ki se ne obnašajo kot totalni kreteni in se na stresne situacije odzovejo dokaj realistično oz. tako kot bi se marsikdo izmed nas.

Rezultat iskanja slik za insidious the last key

Eden od najbolj priljubljenih likov franšize je tudi parapsihologinja Elise Reiner (Lin Shaye), ki je bila v prvih treh delih izpostavljena kot stranski lik, v najnovejšem The Last Key pa je postavljena v ospredje. Tokrat spremljamo njeno osebno zgodbo in soočanja z demoni iz preteklosti, ko je morala svoj dar komuniciranja z mrtvimi potlačiti zaradi močnega strahu pred nasilnim očetom, prav tako pa jo je ves čas preganjala krivda zaradi materine bizarne smrti, za katero naj bi bile odgovorne nadnaravne sile. Film Eliso vrne na “kraj zločina”, v hišo, kjer je odraščala in kjer je primorana sprožiti vojno proti enemu od svojih največjih sovražnikov doslej.

Po vseh teh letih bi pričakovali, da bo franšiza Insidious začela kazati znake kreativne utrujenosti, vendar zaenkrat temu še ni tako. Četudi The Last Key stopa po bolj ali manj preverjenih poteh in v okviru žanra nadnaravnih grozljivk ne predstavlja ničesar novega, še vedno uspe na več mestih prestrašiti gledalca brez cenenih trikov in predstaviti kompetentno zgrajeno zgodbo, v katero vnese tudi nekaj humorja in pristne človeške drame, še posebej, ko se dotika razsežnosti osebnih travm glavne junakinje. Tu pa se tudi pojavi ena od vidnejših napak filma; ta se tako močno posveča Elisi in njenem boju z zlom, da preostale like zanemari in jih zreducira na komične like (njena sodelavca) ali stranske osebe (njen odtujeni brat in nečakinje), ki igrajo pomembno vlogo pri razvoju zgodbe, četudi njihova ozadja niso nikoli povsem jasno obrazložena.

Rezultat iskanja slik za insidious the last key

Insidious: The Last Key bo verjetno najbolj pihal na dušo oboževalcem franšize. Gre za čisto spodobnega žanrskega predstavnika, ki ne odkriva nobene revolucije in se bolj ali manj oklepa preverjene formule, ki pa zaenkrat še ne kaže, da bi ji zmanjkovalo idej. In dokler bo temu tako, ne bo moja malenkost imela nič proti, če posnamejo še kakšen del. Dobrega strašenja ni nikoli dovolj.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

2 comments on “Insidious: The Last Key (2018)

  1. A potem se to splača videti oz. ni čista izguba časa? :) Upoštevajoč dejstvo, da mi je ta Wan totalno precenjen oz. se mi je zdel pogojno gledljiv samo prvi del franšize?

    1. Če ti James Wan ni povšeči in ti je samo prvi Insidious gledljiv, potem lahko mirne volje preskočiš to zadevo. :) Ne boš ničesar zamudil.

Leave a Reply to Vid Šteh Cancel reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *