inglourious-basterds-2009-small-853x450

Inglourious Basterds (2009)

Tudi če niste povsem seznanjeni s svetom filmske umetnosti, vam je ime Quentin Tarantino poznano. Nekdanji uslužbenec v videoteki in odvisnež od sedme umetnosti je dokaj zgodaj dosegel status kultnega filmarja, saj je pri komaj 30. letih posnel kriminalno klasiko Reservoir Dogs, s katero je občinstvo ter kritike enako navdušil kot tudi šokiral. Le kdo se ne spomni zloglasnega prizora, kjer plesoči Michael Madsen zvezanemu policistu odreže uho? Preprosta zgodba, simpatično zlobni liki, fantastični dialogi in obilica prelite krvi so iz Tarantina naredili zvezdo, z naslednjimi filmi Pulp Fiction, Jackie Brown in dvojčkom Kill Bill pa je svoj status še dodatno utrdil. Vse to pa je bila zgolj uvertura v – recimo temu – drugo fazo njegovega ustvarjanja, kjer je izrazil močno fascinacijo z vesterni in prvi randi z omenjenim žanrom predstavlja lunatična vojna akcija Inglourious Basterds. V njej Tarantino predstavi svojo različico druge svetovne vojne in jo pri tem nonšalantno preoblikuje, spremeni zgodovinska dejstva in postavi gledalca v neprijetni položaj, čeprav se ta tega ne zaveda.

Povezana slika

Zgodba filma je postavljena v okupirano Evropo leta 1941 in razčlenjena na več stranskih, ki se – podobno kot v Pulp Fiction – smiselno povežejo med seboj šele v drugi polovici. Že v uvodni, skoraj 20 – minutni sekvenci je gledalcem predstavljen osrednji zlikovec, preračunljivi nacistični polkovnik Hans Landa (vrhunski Christoph Waltz), ki sadistično uživa v psihičnem maltretiranju preganjanjih Židov (ter gledalca), preden te hladnokrvno pošlje pred strelski vod. Vse, kar morate vedeti o Landi, je skrito v uvodu; je prefinjena kombinacija sociopatskega nacista ter izredno inteligentnega manipulatorja, za katerega se zdi, da je skoraj vedno dva koraka pred ostalimi. Landa je nekakšen vseved, fascinantna figura, ki ves čas visi nad dogajanjem in mu ne uide nobena podrobnost, gledalcu pa s svojo zadržano cinično držo in zlobnim nasmeškom postane enako očarljiv kot tudi strašansko zoprn, da bi ta najraje kar skočil v sam film in mu razbil kakšen zob ali dva.

V nadaljevanju filma smo priča formaciji posebne vojaške enote ameriških židov pod poveljstvom gobezdavega Alda Raina (Brad Pitt), ki po Evropi seje strah med nacisti, katere neusmiljeno pobija in jim celo jemlje skalpe. Šele potem je razkrit osrednji zaplet filma, ko se omenjena skupina poveže s skrivnostno kinooperaterko Shossano, da bi izvedla množični atentat nad vidne predstavnike nacistične oblasti v njenem kinu med premiero propagandnega filma o nemškem ostrostrelcu.

Povezana slika

Tarantino je sicer že od nekdaj slovel po provociranju, vendar pa moja malenkost meni, da je Inglourious Basterds njegova najbolj drzen film doslej, ki univerzalno sporočilo o nesmiselnosti vojne ter dvoličnega poveličevanja nasilja zapakira v politično nekorektno, nesramno in farsično pustolovščino, kjer ni prostora za usmiljenje in moraliziranje. Površni gledalec bi rekel, da je Tarantino razvajeno dete, ki se neobčutljivo norčuje iz vojnih grozot, toda resnica je popolnoma drugačna; Inglourious Basterds je namreč genialna parodija na vojne propagandne filme,  kjer je meja med dobim in zlim več kot jasna, kjer je nasprotna stran potretirana kot razpuščena tolpa nemoralnih imbecilov in kjer se umetniška vrednost filma podreja političnemu sporočilu.

Tarantino pri tem namerno pretirava in iz likov – še posebej članov lovcev na nacistične skalpe – ustvari karikature, katerih prisotnost zbuja mnogo več smeha kot pa spoštovanja. Zato ne preseneča, da je vsak član predstavljen kot stripovski heroj, katerega identiteta je omejena na poziranje pred kamero ter statistiko števila zaklanih nacistov (več ko jih pobiješ, večji frajer si). Najbolj provokativen del filma pa nastopi ob zaključnem klimaksu množične morije nacistov v kinematografu, ki je posnet kot da bi se nahajali sredi vroče nogometne tekme, kjer ljudje na tribunah doživljajo orgazme ob vsakem zadetem golu. Ravno tu se pojavi močan paradoks; tako kot so nacisti uživali v mučenju in pobijanju Židov, tudi gledalci uživajo ob pogledu razpuščene vojaške skupine zaveznikov, ki že skoraj perverzno uživajo v nabiranju nacističnih skalpov.

Povezana slika

Inglourious Basterds se nahaja na samem vrhu najboljših vojnih filmov vseh časov, saj je izredno prebrisan, drzen in pod krinko obešnjaške komedije, katere rdeča nit je klanje nacistov, odpira mnoga pomembna moralna vprašanja, še posebej o našem dvoličnem odnosu do toleriranja nasilja in površnega razumevanja zgodovine. Tarantino se zaveda, da vojna ni tako preprosta stvar, da v njej ni klasičnih poštenjakov in zlobnežev in to doseže s tem, da ustvari napihnjen, nasilen in neobčutljiv izdelek, kjer kri postane svojevrstni mentalni afrodiziak.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *