the-disaster-artist

The Disaster Artist (2017)

Pisalo se je leto 2003. Po več mesecih napornega snemanja je čudaški in enigmatični Tommy Wisseau širši javnosti predstavil svoj “magnum opus”, svoje življenjsko delo, ki ga bo z zlatimi črkami posnelo v knjigo zgodovine filma. Rodila se je romantična melodrama The Room, zgodba o bankirju Johnnyju, ki se sooči z dejstvom, da ga njegova zaročenka Lisa vara z najboljšim prijateljem Markom. Četudi film sprva ni zbudil veliko pozornosti, je tekom let hitro postal ljubljenec občinstva, še posebej, ko ga je mnogo kritikov razglasilo za najslabši film vseh časov.

Radovednost je naredila svoje in vse ostalo je zgodovina. Amaterska igra (še posebej Wisseau je v vlogi Johnnyja prav grotesken), nesmiselna zgodba brez rdeče niti, butasti dialogi, cela kopica nevmesnih prizorov (v enem npr. izvemo, da ima Lisina mama raka na dojkah, četudi to v preostanku filma ni več omenjeno) ter štoraste seks scene so iz filma naredili svojevrstni užitek. Da, The Room je film, ki je tako slab, da je že dober. Kaj dober… odličen. Mala mojstrovina zmede, kateri cenenost in šlamparija na bizaren način dviguje kvaliteto, z vsebinskimi in tehničnimi popravki pa bi popolnoma izgubila svoj čar.

Povezana slika

Priljubljenost filma je rodila tudi izvrstno avtobiografsko knjigo The Disaster Artist nekdanjega manekena in igralca Grega Sestera (ta je v filmu odigral vlogo Marka), ki je v njej podrobneje popisal ne zgolj kaotično ozadje nastajanja katastrofalne mojstrovine, ampak tudi njegovo nenavadno prijateljstvo z enako norim kot karizmatičnim Wisseaujem. Pri knjigi je najbolj presenetljivo to, da se Greg ne norčuje iz svojega prijatelja (to bi bilo še najbolj preprosto), ampak ga predstavi kot skrivnostnega in ambicioznega posameznika, ki navkljub prepričevanju javnosti, da je najbolj nesposobna oseba na tem svetu, uspe uresničiti svoje sanje in posneti – vsaj v njegovih očeh – veličastni epos na ravni klasik Tramvaj poželenja in v Vrtincu.

Zgodba Tommyja Wisseauja bi lahko bila idealen material za parodijo, vendar Sesterova knjiga nikoli ne zaide v to vode in namesto norčevanja bralcu ponudi dobršno mero razumevanja in simpatije do človeka, ki ga v resnici ne pozna nihče, niti njegovi najboljši prijatelji. Če povem drugače; pričujočo knjigo je težko, skoraj nemogoče spraviti na velika platna in ko se je za ta podvig odločil James Franco, sem bil kakopak zelo skeptičen. Bal sem se, da bo Franco material nehote spremenil v komedijo zmešnjav, kjer bo Wisseau nastopal kot karikatura, film The Room pa kot tarča posmeha.

Povezana slika

Na srečo je The Disaster Artist film, ki zvesto sledi duhu knjige in ohrani idealno ravnotežje med odbito komedijo ter toplo dramo o prijateljstvu, vztrajnosti ter doseganju uspeha v tako neizprosni industriji kot je filmska. V prvi polovici filma gledalci spremljamo rojstvo in razvoj nenavadnega odnosa med Wisseaujem in Sesterom, ki skupaj tekata za ameriškimi sanjami, pri tem pa drug do drugega čutita enako mero naklonjenosti kot tudi odpora. Nekoliko bizarno je dejstvo, da dvojico odigrala brata James in Dave Franco, kar tudi prinese mešane rezultate. James Franco je kot Wisseau fenomenalen, saj ga ne uspe zgolj odlično oponašati, ampak tudi predstaviti v človeški luči, ne pa kot pomilovanja vredno karikaturo; četudi je njegovo obnašanje večkrat naravnost noro, se gledalec ne more upreti njegovemu šarmu, entuziazmu in oprtimizmu.

Nekoliko slabši je Dave Franco, ki ni niti malo podoben resničnemu Sesteru, povrhu tega pa je njegova igra precej neizrazita in šibka. Druga polovica filma se pričakovano osredotoči na rojstvo “klasike” The Room, ki postreže z mnogimi humornimi pripetljaji; od tega, da Wisseau zamuja na snemanja tudi po več ur, da si ne more zapomniti še tako preprostega besedila, da sproti spreminja scenarij itd. Teh anekdot je v knjigi ogromno in razumljivo je, da film ne more zajeti vseh, vendar pa se kljub temu zdi, da ta del zgodbe nekoliko prehitro pelje proti zaključku, ki zna biti nekoliko sporen. Četudi The Disaster Artist prikaže Wisseaju kot zmagovalca, kot človeka, ki je uresničil svoje sanje, prizori huronskega smeha na premieri filma pustijo nekoliko dvomom o resničnem uspehu glavnega junaka. To je tudi edini trenutek v filmu, ki meji na parodijo, vendar na srečo to nikoli ne postane.

Povezana slika

Glede na to, kako težko je bilo spraviti Sesterovo avtobiografsko knjigo na velika platna, je filma The Disaster Artist občudovanja vreden izdelek. Franco se kot režiser, scenarist in glavni igralec predstavi v vrhunski formi, zgodba filma pa je mnogo več kot zgolj vpogled v življenje ekscentričnega filmarja, kot je Wisseau, ampak tudi navdihujoča odiseja o vztrajanju, sledenju svojim sanjam in iskanju potrditve v svetu, ki te venomer zavrača in meče polena pod noge. Nenazadnje pa ne moremo ostati ravnodušni ob Wisseaujevi navihani iskrenosti, ko izdavi, da se film prodaja samo takrat, ko glavni igralec pred kamero pokaže svojo rit. In ob gledanju filmov, ki nam jih vsako leto servira Hollywood, dobimo takšen občutek tudi gledalci.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *