clipboard01

Cannes 2018 – 2. dan: ogled treh filmov, Martin Scorsese in Ryan Coogler

Če je prvi dan zaradi privajanja na nova pravila in primanjkovanja dogajanja poskrbel za nekaj živčnosti in skrbi, je drugi dan že stekel po starih, utečenih tirih. Ogledal sem si tri filme, poslušal Martina Scorseseja in se mudil v indijskem paviljonu. Ampak pojdimo počasi. Zjutraj sem si najprej ogledal otvoritveni film letošnjega festivala Todos lo saben (Vsi vedo) pod režisersko taktirko iranskega režiserja Asgharja Farhadija ter z Javierom Bardemom in Penélope Cruz v glavnih vlogah. Prekletstvo povprečnega otvoritvenega filma na Azurni obali se očitno nadaljuje. Kot že lani in predlani ter leto pred tem tudi letošnjemu filmu ne moramo očitati, da je pretirano slab, a hkrati zanj ne najdem nobenih presežnikov. Psihološki triler o ženski, ki zaradi sestrine poroke s svojo družino iz Buenos Airesa odpotuje v rodno vasico v Španiji, kjer zaradi nepričakovanih dogodkov na dan privrejo skrivnosti iz preteklosti, je sicer zelo dobro odigran, a precej pozabljiv in nezanimiv uvod v eno najprestižnejših praznovanj filma in filmske umetnosti. K vsemu skupaj pa ne pripomore niti ugotovitev, da je dejansko nastajanje filma v vseh pogledih zanimivejše od filma samega. Španščine nevešč Farhadi je namreč posnel španski film s špansko ekipo v španskem jeziku (-3/5).

Sledil je ogled filma Mean Streets (1973), po projekciji katerega se je odvil tudi pogovor z letošnjim dobitnikom nagrade Carrosse d’Or (Golden Coach) iz neodvisne sekcije “Štirinajst dni režiserjev”, Martinom Scorsesejem. Scorsese je še enkrat več dokazal, da je res ogromen ljubitelj filma in predvsem odličen pripovedovalec zgodb, saj ni govoril samo o svojih, temveč tudi o drugih, njemu tako ali drugače ljubih filmih. Ko tako poslušaš svojega velikega filmskega vzornika čas veliko prehitro teče in mine.

Pred naslednjo projekcijo sem odhitel še v indijski paviljon, kjer je indijska igralka Kangana Ranaut spregovorila o vlogi žensk v sodobnih (indijskih) filmih in o indijski filmski produkciji na splošno. Dotaknila se je tudi ideje neločevanja igralskih nagrad (op. a. najboljša igra – brez ločevanja na moške in ženske) in plačilne enakosti. Ob 21.30 sem na hitro pozdravil Ryana Cooglerja, ki je na projekciji na plaži predstavljal svoj megahit Črni panter, dan pa zaključil, kakopak – s filmom.

Yomeddine (ali Sodni dan) je komična drama o koptskem gobavcu, ki skupaj s svojim osirotelim prijateljem prvič v življenju zapusti gobavsko kolonijo, v kateri je živel ,in se odpravi poiskati svojo družino, ki ga je kot otroka zavrgla. Zelo obetaven začetek napove simpatično zabavno in ganljivo pustolovščino o iskanju in hrepenenju po tistem, kar pravzaprav že imamo, a film ob prehodu v zadnjo tretjino podleže filmskim klišejem o iskanju (“zaklada”). Dobro je vedeti, kaj si želimo, ampak velikokrat je pomembno znati ceniti tudi to, kar že imamo (-4/5).

Iz Cannesa za Deseto umetnost poroča Matej Patljak.

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *