dano2

Cannes 2018 – 3. dan: Paul Dano navdušil z režijskim prvencem

Nekako imam v navadi, da vsako leto v Cannesu enkrat za dobro uro obiščem tudi Marché du Film oz. t. i. filmski trg. Kar se projekcij tiče je bilo jutro tretjega dneva nekoliko bolj sproščeno, kar mi je bila odlična priložnost za izpolnitev tega tradicionalnega rituala. Ob EFM (Evropski filmski market) v Berlinu in ameriškem filmskem trgu v novembru velja Marché du Film za najpomembnejšo srečanje filmske industrije na svetu. Že 59. leto po vrsti daje 12.000 navzočih iz več kot 109 držav na ogled najrazličnejše (ne)dokončane filme (nekateri imajo zgolj naslov in plakat). Možen je nakup ali investicija. Zamislite si najbolj bizaren možen naslov in zares je veliko možnosti, da ga boste našli med skoraj 1400 naslovi in delnimi naslovi, ki iščejo svojo prihodnost na velikem platnu, malem zaslonu ali pa bodisi vsaj na kanalu katerega izmed VOD ponudnikov. Kot zanimivost: na trgu se sklepajo posli od nekaj tisoč pa vse do več deset milijonov evrov (op. a. za 50 milijonov dolarjev se je lani prodal Scorsesejev The Irishman).

mads

Dan se je nadaljeval z eni izmed meni najbolj pričakovanih filmov letošnjega festivala, režijskim prvencem igralca Paula Dana – Wildlife. Ameriška drama posneta po knjižni predlogi Richarda Forda,  kljub temu da je zame do sedaj daleč najboljši film vseh sekcij, ni uvrščena v osrednji in glavni tekmovalni program, saj je svojo svetovno premiero doživela že na letošnjem Sundancu in je tako izgubila možnost za uvrstitev med filme, ki se potegujejo za zlato palmo. A nič ne de, filmu, ki se je prikazal v okviru nižje rangirane tekmovalne sekcije Teden kritike (International Critics’ Week) v prihodnosti napovedujem številne filmske nagrade. Podobno je bilo na primer lani, ko je dokumentarec Obrazi in vasi (režija Agnès Varda in JR), sicer izven tekmovalnega programa, na jubilejnem 70. Cannesu prilezel celo do nominacije za oskarja in do skupno 30 prestižnih nagrad.

Dano je posnel čudoviti film, skozi katerega nas vodi počasi in elegantno, z neverjetnim občutkom za kinematografsko raziskovanje, ki nam vseskozi daje občutek, da ga je režiral precej bolj izkušen filmar. Kot prva je letos očitno svojo kandidaturo za oskarja oddala vedno odlična britanska igralka Carey Mulligan, ki je v Wildlifu bržkone odigrala eno boljših vlog svojega življenja. Opozoriti velja tudi na mladega Eda Oxenboulda, ki je na dobri poti med filmske zvezde. Pod pozitivnim vtisom sem po projekciji obiskal še ameriški paviljon, kjer je potekal pogovor z ekipo navdušujočega filma, in tam Paulu iskreno čestital za prvenec, kakršnega bi si lahko želel vsak izšolan filmski režiser (+4/5).

dano

Sklep po sicer zgolj treh festivalskih dnevih je, da je letošnji festival, kar se kvalitete filmov tiče zaenkrat močnejši od lanskega. Moj kratkoročni načrt za prihajajoče dni pa je vsekakor ujeti animirani film Mirai of the Future (未来のミライ / Mirai no Mirai; za katerega sem prijavljen tudi na intervju z Mamorujem Hosodo (iz še ene neodvisne sekcije “Štirinajst dni režiserjev”), tekmovalni film BlacKkKlansman (režija Spike Lee) in seveda vse tri najodmevnejše filme izven tekmovalnega programa: svetovno premiero spektakla Solo: Zgodba Vojne zvezd (Ron Howard), The House That Jack Built (Lars Von Trier) in The Man Who Killed Don Quixote (Terry Gilliam).

Iz Cannesa za Deseto umetnost poroča Matej Patljak.

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *