32884100_1871114942922276_5833237591436034048_o

Cannes 2018 – Spike Lee in Lars von Trier napovedala kvalitetnejšo drugo polovico festivala

Tretji dan sem, predvsem zaradi navdušenja nad režijskim debijem Paula Dana, v svojem poročilo nekoliko prerano pohvalil na splošno kvaliteto letošnjih filmov. Kajti v sledečih dnevih smo doživljali eno razočaranje za drugim. Predvsem v tekmovalnem programu.  Otvoritveni teden je bil zelo počasen; brez izstopajočih filmov, brez zvezdnikov in povsem brez zares zanimivega dogajanja. Z izjemo egipčanskega filma Yomeddine, o katerem sem pisal, ni bilo omembe vrednega filma izmed enaindvajseterice v igri za prestižno zlato palmo. Ne narobe razumeti. Videli smo nekaj dobrih filmov, a nič takšnega, kar ne bi do naslednjega festivalskega dne že skoraj v celoti pozabil. Filmski festival pomena in velikosti, kot je Cannes, pa si zasluži odlične filme, ki smo jih recimo lani tudi dobili; in to že v prvem tednu (npr. Kvadrat, Brez ljubezni, Ubijanje svetega jelena in Nikoli zares tukaj).

8774a35ba317f4498be21631c4dcc81d

In potem je prišel Spike Lee … s po neverjetni resnični zgodbi posnetim BlacKkKlansmanom; o črnem policijskem uradniku, ki se v Koloradu v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja infiltrira v lokalni oddelek kukluksklana (KKK/Ku Klux Klan). John David Washington (sin Denzela) igra policista Rona Stallwortha, ki po telefonu prepriča preostale člane klana, da je belec in se tako poda pod krinko v tajno politično združbo, ki so jo ustanovili rasistični belci na jugu ZDA. Ko je potrebna njegova navzočnost, pa policisti kot njegovega dvojnika uporabljajo belega častnika, ki s časoma v organizaciji postane zelo cenjen. V filmu igrajo tudi Adam Driver, Laura Harrier, Topher Grace, Ryan Eggold in Robert John Burke. Spike je besen in hkrati briljanten, kot že dolgo ne, z bleščečo črno komedijo, ki zares močno udari naznanil pomlad (predvsem v sekciji tekmovalnega programa) letošnje edicije Cannesa.

f36109b724706afc978023afc5674da4

Sicer pravijo, da en(a) Lee (lastovka) še ne prinese pomladi. Jo pa zato zagotovo povratnik Lars! Še isti dan je namreč premierno luč sveta ogledal tudi nov film Larsa von Trierja Jackova hiša (The House That Jack Built). Bili smo priča prvi Trierjevi vrnitvi na Azurno obalo po več kot 6 letih. Tokrat sicer povsem brez tiskovne konference in zgolj s projekcijo. Spomnimo se, za oskarja nominiran danski režiser je vse od neljubega dogodka leta 2011, ravno na novinarski konferenci v Cannesu ob predstavitvi psihološke drame Melanholija (Melancholia), veljal za nezaželeno osebo (persona non grata) cannskega filmskega festivala. Bojna sekira je sedaj očitno zakopana, stare zamere pa so pozabljene. Lars se je premierne projekcije namreč osebno udeležil, kljub izredno slabemu zdravstvenemu stanju.

Pri psihološki grozljivki gre po Trierjevih besedah za praznovanje ideje, da je življenje zlobno in brez dušno. Glavni junak je visoko inteligentni Jack, ki ga spremljamo skozi pet incidentov in preko od njega zakrivljenih umorih, ki vplivajo na razvoj njegove osebnosti.  Provokativna zgodba o serijskem morilcu s perspektive morilca je eden najbolj efektivnih, premišljenih in nepozabnih celovečercev, kar sem jih ne zgolj videl, temveč izkusil (op. p. preprosto gre za doživetje) v zadnjih nekaj letih (5-/5*).

185cfca2720d047eacb8de59d24dd92b

Da pa ne bi vse skupaj bilo že kičasto lepo je dan kasneje poskrbel Disney. Ja jeba je, če svoj poletni blockbuster daš v sendvič med odličen film in vrnitev v formo legende ameriškega filma in med mojstrovino legende evropskega filma. Da umestitev blockbusterja na festival takšnega kova sploh ni zgrešena odločitev je lani z Okjo dokazal Netflix, seveda pa mora visoko proračunski film mesto med najboljšimi filmskimi naslovi leta tudi opravičiti. Solo ga nikakor ni! Že od vsega začetka smo vedeli, da bo ključnega pomena pri tem ali bo film deloval ali ne naslovni lik Hana Sola. Mladi Alden Ehrenreich je imel tako na svojih ramenih veliko breme, ki mu je na koncu tudi “podlegel”. Bodi to kar si in ne kopija nečesa, kar nisi, pravijo. Alden pa se v kultni vlogi preveč očitno trudi oponašati Harrisona Forda. Ne, po mojem mnenju nismo potrebovali kilave kopije, temveč sveži preobrat na enem najbolj znanih likov popkulture (op. p. da je slednje možno sta dokazala tako Heath Ledger kot Joker, kot pred kratkim npr. tudi Tom Holand kot Spider-Man). Seveda pri 150 milijonih $ vloženih v zgolj nastanek filma nimam kaj konkretnega reči čez samo produkcijsko plat vesoljskega vesterna (posebni učinki, montaža, kinematografija in glasba so dela priznanih avtorjev nominiranih za in nagrajenih s kopico oskarjev ter preostalih nagrad). Manjka pa ravno to kar drugače odlikuje franšizo Vojna zvezd; inovativnost, čudesa in tista čarobna iskrica zaradi katere smo se vedno znova zaljubljali v galaksijo daleč, daleč stran (3-/5*).

32783350_2179128475696479_5197392289130872832_n

Že naslednji dan je Disneyjev kiks popravil in upanje, da se bo festival vendarle izpel na visoki noti povrnil mojster animacije Mamoru Hosoda s svojim novim animejem Mirai iz prihodnosti (未来のミライ/Mirai no Mirai). Animirana fantazijska komična drama se me je dotaknila vse do te mere, da sem si jo v enem samem dnevu (še bolj specifično 8-ih urah) ogledal kar dvakrat. Slednje se mi je na katerem od največjih filmskih festivalov na svetu (Berlin, Cannes in Benetke) do sedaj pripetilo zgolj enkrat in sicer s filmom Trije plakati pred mestom. Globoko ganljiva zgodba o družini, pomenu le-te in njeni zapuščini spremlja 4-letnega dečka, ki se mora sprijazniti z dejstvom, da si bo svoja starša in predvsem prostor v družini od sedaj naprej moral deliti z majhno sestrico dojenčico, Mirai. Ker svet spremljamo iz perspektive malega Kuna odpotujemo tudi v čarobne in vizualno neverjetno dovršene svetove v katerih skozi srečanja s svojimi družinskimi člani iz preteklosti, sedanjosti in prihodnosti naš protagonist šele začne ceniti vse osebe tako ali drugače odgovorne za njegov obstoj. Spoznanje, da so naša življenja na Zemlji omejena šele pokaže pravo vrednost časa (ki nam je namenjen z ljudmi za katere nam je mar). Na samem koncu filma sem ob solznih očeh imel v glavi samo eno misel, pokliči svojo sestro in mamo ter ju vsaj pozdravi, če ne že povej kako zelo ju ceniš. Ko pa se naslednjič vidimo pa ju objamem bolj kot kadarkoli prej; še za babico in očeta, ki tega žal ne moreta več storiti. In ravno to je moč filma. Uporaba te umetniške oblike izražanja ne samo zabavo, temveč tudi kot izziv in poziv k razmišljanju (op. p. v tem dotičnem primeru o našem, svojem obstoju) (5/5*).

32756127_2179128452363148_8613431851270275072_n

Pred podelitvijo nagrad, ko se javim s še svojim zadnjim poročilom, si nameravam ogledati še neo-noir komično dramo Under the Silver Lake, japosnko dramo Shoplifters (万引き家族 / Manbiki kazoku) in težko pričakovani zaključni film Terryja Gilliama, The Man Who Killed Don Quixote.

Iz Cannesa za Deseto umetnost poroča Matej Patljak.

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *