revengefi

Revenge (2018)

Kje sploh začeti? Redkokdaj naletim na film, ki v meni prebudi dobesedni (fizični) glavobol, toda “feminističnemu” šokerju Revenge je ta podvig več kot uspel. Še zdaj težko verjamem, da se filmski kritiki navdušeno razlivajo po tleh in kar ne morejo prehvaliti prvenca francoske režiserke Coralie Fargeat, ki se loteva že dodobra prežvečenega žanra “rape and revenge” srhljivke v stilu I Spit on Your Grave in The Last House on the Left. Saj veste, o čem govorim; skupina sadističnih in seksističnih moških brutalno posili in pretepe mlado dekle, nakar ta zapriseže maščevanje in s svojimi rablji obračuna na najbolj neusmiljene načine. Tokrat imamo opravka z Jen, razposajeno ljubico milijonarja Richarda, ki jo na idiličnem vikendu sredi puščave posili eden od njegovih prijateljev, nakar konča na dnu prepada z razkosanim telesom, vendar se po vrne v življenje z željo po povračilnem udarcu.

Povezana slika

Že po nekaj uvodnih kadrih je moč ugotoviti, da je Revenge čudovito posnet film z mnogimi trenutki izvirnega simbolizma ter izpostavljanja kontrasta med brutalnostjo dogajanja in nedotakljivo lepoto puščavske divjine. Režiserka Fergeatova ima hkrati zelo dobro oko za detajle in na več mestih se vidi, da ne želi posneti samo še eno generičen akcijski triler, temveč film z močnim družbenim sporočilom o seksizmu in podcenjujočem položaju žensk v sodobni mačistični družbi. Vse to še kako razumem, toda nekdo bi Fargeatovi moral povedati, da tehnična izpiljenost in privlačna vizualna podoba nista dovolj za kvaliteten izdelek, potrebna je namreč tudi vsebina. Ravno pri slednjem pa Revenge katastrofalno pogori. Če povem kar po domače; film je strašansko neumen. Je tako neumen, da bi moral vsak gledalec, ki da kaj nase, zahtevati povračilo denarja, ki ga je odštel za karto. Je tako neumen, da ob njem še imbecili iz filmskih slasherjev izpadejo kot doktorji kvantne fizike.

Rezultat iskanja slik za REVENGE 2018

Naj vam naštejem samo nekaj neumnosti, ki se zgodijo tekom filma. Ko Richard in njegova prijatelja pahnejo Jen v smrt, se povsem brezskrbno odpravijo na lov, ne da bi pred tem morebiti počistili sledi za svojim zločinom. Jen s povsem razmesarjenim telesom leži na dnu prepada po več ur, nakar “čudežno” oživi in se dvigne na noge kot da bi ponesreči stopila na trsko. Med bežanjem v zavetje izgubi na hektolitre krvi, vendar kljub zbere dovolj moči, da si s kirurško natančnostjo oskrbi rane, se nauči ravnati z orožjem in postane ženska različica Ramba. Ob tem se še velja vprašati, kako je mogoče, da Jen kot ubijalska mašina z neverjetnim občutkom za lov na začetku filma ni sposobna obvladovati enega ne pretirano spretnega posiljevalca? Popolnoma razumem, da moramo pri filmskem realizmu včasih zamižati na eno oko, toda tudi tu mora obstajati neka meja, ki jo Revenge prestopi tolikokrat, da je že kar ponižujoče do gledalca. Povrhu tega pa si film tudi nasprotuje v sporočilnosti; po eni strani želi poudariti moč žensk in obsojati seksizem, po drugi strani pa je glavna junakinja večino časa vidna v kopalkah ali vročih hlačkah kot kakšna striptizeta.

Rezultat iskanja slik za revenge 2018

Revenge je film, ki bi najbolj deloval kot satira ali parodija, vendar se ves čas jemlje smrtno resno. Iz tehničnega vidika mu ne manjka (skoraj) ničesar, je pa zato toliko bolj problematičen na ravni vsebine. Ne samo zaradi lukenj v zgodbi in naravnost debilnih likov, ki sklepajo debilne odločitve, ampak ker skuša zaigrati na noto feminizma, hkrati pa glavno junakinjo zreducira na pomanjkljivo oblečeno avšo, ki se spremeni v brezčutni morilski stroj. Drage dame, zaslužite si boljše filme.

Nikakor ne tako bolesten film, kot se je zdel kolegu Vidu, in v izrabljeni “rape and revenge” zgodbi, ki nam jo nedomišljeno izda že sam naslov, prav tako nisem iskal feminizma, je pa res, da gre tu zgolj za eksplotacijo utrujenih seksističnih tematik. Stilizirano krvavo nasilje in čutno žensko telo pač ne zmoreta logike nadnaravne premise in vročičnih halucinacij. Vseeno koliko kvazi izvirnega simbolizma naj bi gledali. Razumem, da ima nadrealizem svoj smisel, ampak to ni dovolj. Njena preobrazba iz seks objekta v grozečo smrt na maščevalnem pohodu je pretirana in iskanje globljega pomena v finalnem aktu, kjer je moški izmeček ranljiv in razgaljen bolj, kot je ona kadarkoli bila, je oprijemanje za rešilno bilko. Kinematografsko spoliran izdelek ne upraviči dejstva, da bolj kot ultra nasilje v oči bode šibak scenarij.

Gal Jerman

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *