solo2018_feature

Solo: A Star Wars Story (2018)

Četrta Disneyjeva razširitev je zgodba mladega Hana Sola, o katerem izvemo, da je odraščal na neokolonialni Corelii. A čeprav je vesoljski vestern posrečeno svojstven, letni cikel izdaje filmov kaže znamenja izpetosti, kar so pokazali tudi zaslužki, saj je prvi blagajniški flop nove ere.

Han ni bil od nekdaj Solo, zato želi Disney med epizodama osem in devet pokazati, kako je prvič zasoliral. Kako je spoznal kosmatinca s Kašika Chewbacco. Kako je postal najhitrejši pilot v galaksiji. Katero je ljubil pred princeso Leio. Kako se je prvič srečal z uporniki. Zakaj je sitni junak po poklicu prevarant in kako je dobil svojega falkona. Izvemo tudi, da ga ni preplačal, da obvlada galaktični poker in da Harrisona Forda povsem dostojno zamenja mladi ameriški igralec Alden Ehrenreich.

solo3

Veliko je bilo govora o tem, ali lahko razmeroma neznani Kalifornijec stopi v čevlje največjega hollywoodskega nergača in hkrati ene najbolj ikonskih popkulturnih vlog. Stari tečnež Harrison pač obvlada to, kar od nekdaj počne. Brezbrižni cinizem ni zgolj karakteristika Sola, temveč tudi Indiane Jonesa in Ricka Deckarda (Iztrebljevalec). Deluje in prepriča, ker ni zaigran, ker je iskren. In v filmu režiserja Rona Howarda (Čudoviti um, Frost/Nixon) spoznamo, da je bil cinizem res upravičen.

Izvemo, da je Han odrasel na neoliberalni Correlii, ki je tisti del galaksije, kjer imajo prebivalci dve opciji. Ali so za imperij ali proti njemu. Na seznamu zaželenih ali na seznamu za odstrel. Ekstremno bogati ali izdatno revni. V belem oklepu jurišnikov ali pod njihovimi škornji. To je galaksija brez srednjega razreda. Galaksija, v kateri imperij golta planet za planetom, ob tem pa se vehementno dere, da ljudi, ki jih pobija in podreja, pravzaprav osvobaja. Hanov svet je tista neokolonialna verzija galaksije, v kateri ni bilo upora, je pa bil fašizem. Galaksija, v kateri se uporniki še niso upirali, kaj šele volili, fašistom pa ni bilo treba vračati udarca.

Saj ne, da bi se politično korektni Disney trudil globlje raziskati ta filmski podtekst, a ga vseeno bodisi hote bodisi nehote slika s kinematografijo, ki ima več skupnega s fatalističnim Rogue One (Zgodba vojne zvezd, 2016) kot z barvitima osrednjima epizodama Sila se prebuja (2015) in Poslednji jedi (2017). Stranske zgodbe so očitno priložnost za bolj temačen ton, čeprav je v scenariju še vedno dovolj prostora za humor, značilen za dandanašnje megaprojekte. Prebivalci prostranstev so nadalje pisani in hecni, soundtrack ubira podobno vižo, vizualije tehnološko presunljive, najnovejša droidinja pa kajpak feministka.

solo

V isti sapi velja poudariti, da Disneyjev četrti film v jedru ni toliko družinska drama kot simpatični vesoljski vestern z beznicami, kriminalnimi bandami in klasičnim ropom vlaka. Da je obenem najbolj samostojen vojnozvezdni film doslej, zaradi česar je uvodna špica drugačna in kanonični draž manjši. Jasno je tudi, da ni nič novega in pretresljivega, saj v načinu podajanja ubira pot velikih studiev, kar pomeni predvidljive zaplete, alinejno odgovarjanje na vsebinska vprašanja fenov in domnevno domiselno razkrivanje ozadja likov, ki bi resnici na ljubo delovali okej tudi brez svojega lastnega odvrtka (spin-off).

A kravatarjem je bržkone vseeno. Oni živijo v galaksiji, kjer je načrt enega filma na leto logika, ki ji velja slediti. Toda čeprav so bili prvi trije podaljški sage rdečega in modrega svetlobnega meča docela uspešni ter je četrti prav tako sila zabaven in kratkočasen tobogan z imenitno igralsko zasedbo, bo moral gigantski studio svoje nadaljnje projekte bolje premisliti. Srednji razred v tej galaksiji namreč ne le da obstaja, ampak več kot očitno ni enak tistemu, ki radostno konzumira dva do tri marvelovske superjunaške izdelke na leto. V jedru filma zahteva čarobnost, ki je tokrat primanjkuje. Pa čeprav ima Solo ob sebi Emilio Clarke iz Igre prestolov in vedno odličnega Woodyja Harrelsona. Disney bo torej moral paziti, sicer bo srednji razred vrnil udarec. Blagajne so to navsezadnje že potrdile.

Vtis: 

IMDb

Lebinger

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

4 comments on “Solo: A Star Wars Story (2018)

  1. Ha ha, zelo dobro, duhovito napisano. :) Jaz sicer nikoli nisem bil hud ventilator Vojne zvezd (no, mogoče kvečjemu originalne trilogije), s temi novimi nadaljevanji in predvsem kurčevo hinavsko oportunistično #MeToo politično korektnostjo (ki se ji ne izognejo niti animirani Neverjetni 2) me pa filmska strast zdaj dokončno mineva.

    1. Kolega, hvala. Neverjetnih si še nisem uspel pogledati, ti pa verjamem na besedo, ker je korektnost enostavno toliko trendi zadnje čase. Pač čuti se, kje je iskreno, kje pa zgolj za ustrezanje, ugajanje trenutnemu utripu časa. Sam sem sicer mogoče nekoliko bolj imun, ampak me tudi zmoti (Disney to kar obvlada).
      Sem pa pred kratkim gledal Hereditary in kot en horror fan drugemu bi ti ga priporočal. Imam kar dober občutek, da bi ti znal biti všeč (ali pa slabo berem med tvojimi vrsticami :P), saj ne stavi na -bu- efekte, temveč bolj na tisto plazečo se, počasno grozo. In čeprav je okultistična podmena prisotna, gradi skoraj izključno na vsakdanji grozi (duševna bolezen, izguba bližnjega, krhanje odnosov itd.). Iztočnice so za moj okus scenaristično in režijsko zelo dobro povezane in izpeljane. Igra tudi zelo na nivoju.

      1. Aha, poznam Hereditary, Gabriel Byrne in Toni Colette. Absolutno z velikimi pričakovanji čakam na to zadevo, kritike so odlične. Gotovo bom tudi pisal o tem.

Leave a Reply to Lebinger Cancel reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *