suspiria

Suspiria (1977)

Hollywood se v pomanjkanju novih idej vsako leta zateka k uničevanju… pardon, reimaginaciji filmskih klasik. Letos bo to “čast” doletela kultna grozljivka Suspiria italijanskega mojstra groze in gražva Daria Argenta. Sicer mi ni jasno, na kakšen način bodo specifično povedano zgodbo prevedli v jezik, ki ga bi razumel povprečni čezlužni obiskovalec kinematografov, ampak zaenkrat bom svoj cinizem pustil na stran in naivno upal, da predelava vendarle ne bo sramotna izkušnja za vse goreče oboževalce Argentove klasike. Zgodba Suspirie vsaj na prvi pogled ne obeta ničesar revolucionarnega; mlada ameriška balerina Suzy (Jessica Harper) prispe v nemško mesto Freiburg, da bi študirala na tamkajšnji prestižni baletni šoli, katero pretresajo brutalni umori študentk. Tekom časa se v notranjosti ustanovi začnejo dogajati vse bolj čudne stvari, Suzy pa nehote naleti na več desetletij dolgo nadnaravno zaroto.

Rezultat iskanja slik za suspiria 1977

Argento nas že v uvodnih kadrih pelje za roko skozi abstraktni svet groze, ki temelji predvsem na močni vizualizaciji. Medtem ko je večina filmskih grozljivk obdanih v turobno okolje, zaznamovano s črno, belo ali sivo barvo, je tokrat situacija povsem drugačna; stene baletne šole so recimo obdane s kričeče rdečo ali belo barvo, prostori pa so obsijani z močno modro ali rumeno svetlobo. To ustvarja prav poseben in nenavadno privlačen kontrast, ko te lepe podobe nenadoma “umaže” okrutno nasilje in precej morbidna zgodba o grozljivih skrivnostih in starodavnih prekletstvih. Iz tega lahko potegnemo zaključek, da je Suspiria po vizualni plati čisti presežek, saj pred našimi očmi materializira svet, podoben našim najhujšim nočnim moram.

Rezultat iskanja slik za SUSPIRIA 1977

Enako izstopajoča je tudi vrhunska glasba italijanske progresivne rock skupine Goblin, ki z enako mero hrupa kot melodike ustvari vrhunsko ozračje, ob katerem se tako junakom kot gledalcem parajo živci. Še en pomemben aspekt Agrentove klasike je v tem, da svojim junakom podaja v usta dialoge, vendar se hkrati osredotoča na njihovo obrazno mimiko, ki mnogokrat pove več kot neskončne razlage dogajanja. Ni presenetljivo, da film zasije v prvih in zadnjih desetih minutah, ko se film odpove besedam in prepusti podobam, da povejo svoje. Gre za pristop, ki ga v današnjih grozljivah, napolnjenih z metanjem vsebinskim drobtinic, močno pogrešam.

Rezultat iskanja slik za suspiria 1977

Ob vsem naštetem vam je morebiti jasno, zakaj sem nekoliko skeptičen do ameriške predelave omenjene klasike. Suspiria je film s specifičnim avtorskim pečatom, unikatno vizualno podobo, ki temelji na abstrakciji in močnih kontrastih ter domiselno pripovedno nitjo, kjer je pot pomembnejša od cilja. Drugače povedano; Suspiria je film, ki ga bo težko prilagoditi čezlužnemu občinstvu, predoziranim s filmi o superherojih in srboritih mišičnjakih v dragih avtomobilih. Gre za film, ki od gledalca zahteva nekoliko več pozornosti in ga spusti v prav poseben svet, kjer se pod fasado brutalnosti in prelite krvi skriva nekaj enako gnusnega kot fascinantnega. Da vam bo še bolj jasno; če kje obstaja film, ki ga je povsem nepotrebno predelovati v nekaj modernega, je to Suspiria. Klasika namreč ostane večna.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *