unsane-featured

Unsane (2018)

Steven Soderbergh je izredno aktiven filmar, ki se je v svoji dolgoletni karieri lotil skoraj vseh mogočih žanrov; od kriminalk, eksperimentalnih filmov, komedij, biografij, pustolovščin, akcij in intimnih dram. Letos je očitno napočil čas za psihološko grozljivko s filmom Unsane, ki ga je Soderbergh posnel s kamero na iPhonu v pičlih desetih dneh in s končnim proračunom 1,2 milijona dolarjev. Glavna junakinja zapletene in moraste zgodbe je mlada Sawyer, ki jo proti svoji volji zaprejo za zidove psihiatrične bolnišnice, kjer odkrije marsikatero skrivnost; od tega, da bolnišnica s hospitalizacijo pacientov izsiljuje njihove zavarovalnice za denar pa vse do tega, da je eden od bolničarjev psihopat, ki že več mesecev zapored zalezuje Sawyer na vsakem koraku. Dnevi v bolnišnici minevajo strašansko počasi, Sawyer pa se je prisiljena soočiti s svojimi največjimi strahovi, ki pa so lahko zgolj del njenih morečih iluzij.

Rezultat iskanja slik za unsane 2018

Unsane je film z naravnost absurdno zgodbo (po pravilih nobena psihiatrična ustanova ne more “ugrabiti” pacienta) in se estetsko močno zgleduje po zakonitostih Dogme, gibanju, ki je v drugi polovici 90. let tlakovalo pot razvoju evropske filmske umetnosti; uporaba naravnih zvokov in svetlobe, odsotnost posebnih učinkov, naturalistična igra in voajersko postavljena kamera, ki sledi glavni junakinji na vsakem koraku, so elementi, ki uspejo gledalca nemudoma posrkati v samo zgodbo in ga ves čas držati v napetosti, kot da bi bil skupaj s Saywer “obsojen” na tavanje po tesnobnih in napol praznih hodnikih bolnišnice. Soderbergh se v prvi polovici filma posveča surovemu prikazu izvajanja sistemskega nasilja nad posameznikom, vsakršno nasprotovanje strogim pravilom pa je razumljeno kot simptom psihične bolezni. In tu izhaja eden od absurdov; ustanova, ki bi morala lajšati simptome psihičnih bolezni, s svojim surovim ravnanjem ustvarja ravno nasprotni učinek. In to vse v imenu kovanja dobička.

Zato je nekoliko škoda, da druga polovica to pomembno družbeno sporočilo (četudi zavito v neverjetni zaplet) malce zanemari in vso svojo pozornost usmeri v prikaz kompleksnega odnosa med glavno junakinjo in njenim nesojenim “ljubimcem”, ki je nekoliko predvidljiv in v primerjavi z zgoraj omenjeno tematiko nezanimiv. To pa je pravzaprav edini omembe vreden kiks, ki si ga film privošči; odlične igralske predstave, prepričljivo vnašanje elementov Dogme v zahodni filmski svet, minimalistično dogajanje ter prepričljiva zmes surrealizma in naturalizma naredijo iz filma Unsane pravo poslastico za tiste, ki bi radi uživali v pristnem avtorskem izdelku.

Povezana slika

Unsane je rezultat uspešnega Soderberghovega eksperimentiranja z žanrom grozljivke, ki sledi določenim žanrskim pravilom, hkrati pa ohrani dovolj samosvojega umetniškega izraza, da ne izpade preveč predvidljivo in rutinsko. Tudi če je zgodba rahlo absurdna in tempo v drugi polovici nekoliko pade, je film še vedno vreden gledalčeve pozornosti. V prihodnje pa upam, da se bo Soderbergh še vrnil k žanru grozljivke in pustil še močnejši pečat kot sedaj.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

4 comments on “Unsane (2018)

  1. Tisto, čemu praviš ‘absurd’ in zahteva največji zamik nejevere — da torej lahko umobolnica zapre nekoga proti njegovi volji — je zmotilo tudi mene, zato sem preveril na različnih mestih. Ne boš verjel, zadeva ponekod v ZDA dejansko sploh ni nemogoča. Način, kako je v to v filmu prikazano, je morda čuden in pomanjkljiv, vsekakor pa stvar ni izmišljena ali pretirana. :)

    1. Sicer me ne vleči za besedo, ampak kolikor sem uspel izbrskati, te psihiatrična bolnišnica proti svoji volji ne sme zadrževati več kot 72 ur. Vsekakor pa močno dvomim, da lahko ta zadeva traja več kot tri tedne, kot je prikazano v filmu. :) Vsekakor pa verjamem, da se takšni incidenti dogajajo, samo ne v takšni meri, da lahko nekdo “izgine” za več tednov.

  2. Aha, to pa drži. Sicer se v različnih zvezznih državah zadeva tudi razlikuje, ampak ja, samo za nekaj dni te lahko zadržijo — razen če vmes ne pride do ekscesa, seveda. :)

    1. Molzenje zdravih pacientov obstaja! Tako kot obstaja korupcija v slovenskih bolnišnicah ipd. Problem ne tiče v tem. Težava je, da je delovanje psihiatrične bolnišnice prikazano, kot so delovale mogoče leta 1930. Prisilni jopiči. Vsi (90% zaposlenih) v bolnišnici so zlobni. Po domače povedano v filmu vsi (vključno s policijo) svoje delo opravljajo zanič. Danes ni niti približno tako. Nikjer! Govorim iz prve roke.

      In to težavo sem izpostavil v svoji mini recenziji po svetovni premieri filma v Berlinu. “V zadnjih dneh Berlinala smo doživeli tudi svetovno premiero 2. filma Stevena Soderbergha po njegovi domnevni upokojitvi. Mlada ženska je proti svoji volji pridržana v duševni bolnišnici, kjer se mora soočiti s svojim največjim strahom. Ampak je vse skupaj sploh resnično ali zgolj produkt njene domišljije? Unsane (Neprištevna) je zelo kratkočasna v celoti v 4K na pameten mobilni telefon posneta grozljivka, ki poskuša v napeto in zanimivo posneto zgodbo za zabavo na silo vključiti še kritično sporočilo o psihiatričnih bolnišnicah; slednje pa ji nikakor ne uspe. Psihiatričnih bolnišnic in duševnih bolezni se je treba lotiti senzibilno in kredibilno (s preverljivimi viri in ne zgolj s producentovo anekdoto kako je skoraj pristal v “umobolnici”, ko se je osebnemu zdravniku pošalil, da je vsak dan razmišljal o samomoru); film ne izpolni ne prvega, ne drugega. Teorijo zarote o koruptivnem molzenju zdravih pacientov namreč hkrati, z že kar smešno in banalno klišejskim prikazom delovanja bolnišnic(e) in njenega osebja ter z za lase privlečenim in predvidljivim scenarijem, ki spodnese temelje kakršnekoli morebitne asociacije z resničnim svetom, kar sam ovrže. Škoda! Če citiram besede, ki jih je Soderberghu dejal kolega filmski kritik Matic Majcen, ko sva ga srečala po premieri, “Pogumen film!”, a z mojim osebnim pomembnim dodatkom »… površno narejen«. Pri tako problematičnih temah, ki že tako imajo kopico ((ne)upravičenih) predsodkov in stigmatizaciji, pa ni prostora za površnost! 3-/5*”

Leave a Reply to Vid Šteh Cancel reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *