44394-red_carpet_-_first_man__il_primo_uomo__-_first_man__il_primo_uomo__film_delegation_-____la_biennale_di_venezia_-_foto_asac__1_

Beneški filmski festival: Virtualna resničnost in moža, ki sta vsak po svoje spisala zgodovino

Lepo pozdravljeni. Sem Matej Patljak in za Deseto umetnost vas bom v prihajajočih 11 dnevih iz prve roke seznanjal z dogajanjem na 75. mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah. Nekateri se me morda spomnite že iz poročil iz letošnjega Cannesa, vsi ostali pa lepo vabljeni, da se mi pridružite na moji filmski pustolovščini. Oblika poročanj ostaja ista. Po svojih najboljših močeh vam bom poskušal posredovati predvsem vzdušje in atmosfero festivala, kratka mnenja o videnih filmih in seveda tudi kakšne ekskluzivne video posnetke in fotografije ter tokrat tudi celo kak intervju.

44740-red_carpet_-_the_mountain_-_jeff_goldblum____la_biennale_di_venezia_-_foto_asac___8_

V Benetke vsako leto pripotujem en dan pred uradno otvoritvijo festivala. Iz več razlogov. Med drugim vsekakor, da se v miru nastanim in dvignem akreditacijo, pridobim nekaj dragocenega časa za pripravo in predvsem privajanje na okolje ter za zdaj že očitno tradicionalni, predpremierni obisk t.i. VR otoka. Dan pred in prvi dan si lahko tam namreč pred vsemi ostalimi nekateri izbrani novinarji ogledamo posebno VR sekcijo festivala. Slednja s svojim tekmovalnim programom velja celo za povsem prvo med filmskimi festivali v svetu in po Evropi (Sundance, Toronto, Berlin, Cannes …). Akcija poteka v zapuščenem poslopju (o.p. po domače bi lahko rekli v stari hali) na majhnem otočku, ki so ga (od)lično preuredili in razdelili na tri dele. »Stand upse« (Vive ali Oculus), instalacije in VR kino. Pri prvih gre za VR izkušnjo, ki ste jo po vsej verjetnosti izkusili že tudi sami. Kot pove že ime, gre za bolj ko ne stanje ali sedenje na mestu (op. p. večino opravi glava). Veliko bolj eksotične in fascinantne so inštalacije, kjer prijemaš predmete, jih celo zaužiješ, se premikaš po prostoru. Tako praktično nobeden ne doživi iste izkušnje. Glede na tvoje odgovore, komunikativnost in odločitve se zgodba, zaplet in razplet le-te spreminjajo od človeka do človeka. Virtualni kino je točno to, kar obljublja ime. Prostor s kakšnimi dvajsetimi sedeži, na katerih se simultano gleda različne VR projekte. Glavni akter je tukaj vrtljivi stol, s pomočjo (vrtenja) katerega spoznavaš svet.

44428-red_carpet_-_first_man__il_primo_uomo__-_ryan_gosling_-____la_biennale_di_venezia_-_foto_asac__6_

Sam bi od videnih stvari izpostavil nadvse iznajdljiv in zabaven VR video iz zakulisija/making of filma Otok psov (Isle of Dogs: Behind the Scenes In Virtual Reality). Igralci še vedno v vlogah in podobah svojih likov iz letošnje v Berlinu nagrajene stop motion animacije pripovedujejo o nastajanju filma in o zanimivostih iz snemanja, medtem pa lahko gledalci spremljamo tudi vse, kar se dogaja v ozadju (animatorji, ki jih sočasno animirajo, tehnična ekipa, ki making of sočasno snema, Wes, ki ga režira … itn). Lahko bi rekli zelo meta. Zanimiv je tudi Ghost In The Shell: Virtual Reality Diver, ki navdušuje predvsem, ko poteka akcija in razočara (sinhronizacija in animacija) ob nekoliko mirnejših trenutkih. Produkcijsko največji in bržkone tudi najdražji film iz otoka je zagotovo animirani kratkometražni VR film Crow: The Legend s Tyejem Sheridanom, Oprah Winfrey, Diegom Luno, Constance Wu in pevcem Johnom Legendom kot glasovi vrana in njegovih prijateljev. Ozadje projekta, ki je nastal na podlagi indijanskega mita o požrtvovalnosti Vrana na legendarnem popotovanju, kjer odkrije samega sebe in prične ceniti drug(e)ačnost ter tako reši živali iz gozda, boste lahko podrobneje spoznali v našem ekskluzivnem intervjuju z režiserjem, scenaristom in animatorjem filma Ericom Darnellom.

44748-red_carpet_-_the_mountain_-_tye_sheridan____la_biennale_di_venezia_-_foto_asac___11_

Prvi dan festivala sem pogledal dva celovečerca iz tekmovalnega programa, in moram reči, da se trend podobnih in celo skupnih tematik filmov prvega dne nadaljuje tudi letos (lani so se na samem začetku predstavljali vsi nekoliko ekološko obarvani; Downsizing, Human Flow in First Reformed). Za začetek beneške Mostre 2018 smo spoznali dva možakarja, pri katerih je na njun neizbrisen vpis v zgodovino človeštva imela vpliv tudi tragična izguba otroka ter popolno zaupanje in vera v stvar, ki sta jo počela. Prvi je Neil Armstrong, ki ga je v filmu režiserja Damiena Chazellea, Prvi človek (First Man), upodobil Ryan Gosling, drugi pa zloglasni Nobelov nagrajenec in oče lobotomije dr. Walter Freeman oz. v filmu Ricka Alversona, Gora (The Mountain) njegova fiktivna različica imenovana dr. Wallace Fiennes; za katerim se skriva nihče drug kot zvezdnik Jurskega parka, Jeff Goldblum.  Se pravi, prvi mož na luni in zdravnik, ki je tekom svoje kariere opravil skoraj 3000 lobotomij, z daleč najbolj odmevno na sestri predsednika ZDA Johna F. Kennedyja, Rosemary Kennedy.

44400-red_carpet_-_first_man__il_primo_uomo__-_jason_clarke_-____la_biennale_di_venezia_-_foto_asac__4_

Pa pojdimo lepo po vrsti. Otvoritveni film (Prvi človek) o prvem človeškem obisku Zemljinega edinega naravnega satelita, posnet po knjigi Jamesa R. Hansena »First Man: The Life of Neil A. Armstrong«, se začne spektakularno in bombastično. Da Chazelle še kako dobro ve, komu zaupati glasbo, montažo zvoka in mešanje zvoka smo že tako slišali v njegovih predhodnih filmih Ritem norosti (2014) in Dežela la la (2016), no tokrat pa lahko dodamo še sapo jemajočo vizualno podobo (posebni učinki in fotografija). V vseh omenjenih »kategorijah« pričakujem tudi najmanj nominacijo na prihajajočih oskarjih, če že ne tudi zmage. Ampak to je pa tudi to, kar se mene tiče. Po fenomenalni začetni sekvenci filmu kaj hitro poide sapa. Nekaj krat mu še sicer uspe na tehničnem nivoju za kratek čas ujeti magijo iz že omenjenega začetka, a slednjega, z morda izjemoma samim pristankom na luni, nikoli več ne prekosi. Sama zgodba bi lahko bila veliko bolj zgoščena, saj je v določenih trenutkih celovečerec povsem brez potrebe razpotegnjen; kar na koncu nanese (pre)dolgih 140 minut. Ryan Gosling je Ryan Gosling. S čimer načeloma ni nič narobe. Ima svojo karizmo in prezenco, a kanadski igralec v mojih očeh nima kakšnega gromozanskega ali nadpovprečnega igralskega razpona; še najmanj »Ryanovski« je bil leta 2006 v filmu Half Nelson. Kolegi novinarji so po ocenah (op. p. na Imdbju in Rotten Tomatoes) sodeč navdušeni, a je treba vzeti v zakup, da je večina trenutno že objavljenih kritik ameriških in studio zelo rad obere takšno pot sprostitve embarga. Je pa res, da je bilo podobno tudi lani z Obliko vode, ki me prav tako ni popolnoma navdušila, pa je slednja naposled domov odnesla ne samo zlatega leva, temveč tudi postala velik zmagovalec oskarjev  (4-/5*).

44736-red_carpet_-_the_mountain_-_hannah_gross____la_biennale_di_venezia_-_foto_asac___5_

Naslednji ogledani film The Mountain pa je nekakšno nadrealistično in brezkompromisno obračunavanje z nevarnostmi pasivnosti, reprezentacije in utopičnega mišljenja. Pod ameriško dramo se je podpisal eden najbolj edinstveno samosvojih ameriških neodvisnih režiserjev v valu novih glasov Rick Alverson. Glavna akterja sta Jeff Goldblum in Tye Sheridan kot zdravnik, ki je moderniziral lobotomijo kot pravilni odgovor na praktično vse (duševne bolezni, napačno spolno usmerjenost, žalost, varanje … itn.), in njegov mladi pomočnik, ki s pomočjo fotografij beleži in ovekovečuje doktorjeve uspešne »ozdravitve« na turneji po psihiatričnih bolnišnicah. Jeff seveda naravnost blesti v (na kožo pisani) vlogi vase prepričanega borca za dobre stare vrednote in zdravilca vsega od teh oddaljujočega se, a je potrebno poudariti, da mu Tye vse skozi več kot odlično parira. Vsekakor ne lahki ogled, a zagotovo zanimiv in unikaten, če se le prepustiš nekonvencionalnemu slogu (4/5*).

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *