hereditary-french-poster-fi

Hereditary (2018)

Filmske grozljivke v zadnjih letih doživljajo manjšo kreativno renesanso, ki je uspela najti stik ne zgolj s kritiki, ampak tudi s širšim občinstvom. Spomnimo se lanskoletne satirične srhljivke Get Out!, ki je bila celo nominirana za Oskarja za najboljši film, visok finančni zaslužek pa prav tako priča o tem, da so gledalci lačni dobrih grozljivk. Podobna zgodba se odvija letos z uspešnico Hereditary, ki so jo takoj po izidu mnogi (znova) razglasili za najbolj strašljiv film po legendarni grozljivki The Exorcist, prav tako pa se zdi, da izdelku ne bo ušel tudi kakšen Oskar. Na tem mestu vas kakopak zanima predvsem to, če je film upravičen svojega slovesa ali smo znova priča (pre)napihnjenosti, ki predvsem čezlužnim kritikom in občinstvu ni ravno tuja?

mv5bodcwmzi4mju4mf5bml5banbnxkftztgwmjc4mzi2ntm-_v1_sx1334_cr001334999_al_

O tem, če je Hereditary strašljiv film, je težko govoriti, saj vsak gledalec zase presodi, kaj mu požene strah v kosti. Lahko pa brez kančka dvoma rečem, da gre za enega najbolj neprijetnih, tesnobnih, morečih in pretresljivih filmov na temo razpadajočih odnosov znotraj disfunkcionalne družine, nad katero visi velikanska senca skrivnosti. Zgodba filma je precej podobna tistemu, kar srečujemo v povprečnih družinskih dramah; člani navidez običajne družine se zberejo na pogrebu stare matere Ellen, kmalu zatem pa se za zidovi njihove hiše začnejo dogajati nenavadne stvari. Nenadne brutalne smrti, nespečnosti,bizarna obnašanja družinskih članov, čudni zvoki, bizarne nesreče, prepiri, psihotične epizode ter povrhu tega še duh pokojne Ellen, ki je prisoten na vsakem koraku.

Povezana slika

Hereditary je psihološko zasnovana grozljivka, ki se ne poslužuje preverjenih trikov strašenja gledalca. Tu ni prostora za hitro dogajanje in cenene nenadne skoke v kamero, pospremljene z bučno orkestralno glasbo. Gre za film, ki kompleksno zgodbo o odnosih, prebolevanju smrti in soočanju s krivdo razvija počasi, potrpežljivo in skorajda mučno, saj gledalec ne popušča v zbujanjem vtisa, da se v zraku skriva nekaj zloveščega. Zaslugo za to je treba pripisati vrhunski glasbi Collina Stetsona ter odlični, za Oskarja zreli igralski zasedbi, v kateri dominira predvsem Toni Collete kot bipolana mati Annie, ki s svojim nepredvidljvim obnašanjem ter histeričnimi napadi na več mestih izpade bolj strašljivo od vseh vdorov nadarnavnega, ki ogroža družino. In tu se skriva čar pričujoče grozljivke; v stilu kratke proze Edgarja Allana Poeja izhaja iz prepričanja, da največja groza prebiva v nas samih in našem pogosto neracionalnem obnašanju.

Povezana slika

Ravno zato pa bodo nekateri vihali nos ob zadnjih tretjini filma, ki se spusti v vode konvencionalne grozljivke z več akcije, obširnim razlaganjem dogajanja ter ponekod nekoliko pretirano kaotičnih prizorih. Kljub temu pa film nikoli ne postane tako absurden in predvidljiv, da bi gledalca začel dolgočasiti. Pravzaprav je Hereditary tiste vrste izdelek, ki bi se lahko v vsakem trenutku spremenil v generično nadnaravno srhljivko, vendar pa ga vztrajanje pri izrazito mračnem tonu, razvijanju zgodbe na podlagi načela “manj je več” ter izpostavljanju pristne človeške groze, ki nam je bolj domača kot si upamo priznati, ves čas rešujejo pred tem, da bi se ujel v povprečnost.

V žanru grozljivke primanjkuje dobrih zgodb, zato so tiste redke še toliko bolj cenjene. Pogosto se v kraljestvu groze karakterni razvoj skrajša in se vsi osredotočijo na kri in teror. Film, kot je Hereditary, si raje vzame čas in gradi na likih, kar ga dvigne nad ostale podobne »strašljivce«. Če zgodbi odvzamemo elemente grozljivke, bi še vedno ostala močna drama o družini, ki se spopada z notranjimi konflikti, kot so zamera, krivda in moralni razkol. Vse ostalo se zgodi kot posledica raziskovanja omenjenih travm. Njihovo prekletstvo in občutek razpada, ko se družina poda na pot neznosne bolečine, je tisto, kar je najbolj strašljivo.

Gal Jerman

Povezana slika

Če iščete grozljivko, od katere pričakujete, da vas bo zabavala in kratkočasila, potem Hereditary ni za vas. To ni film, ob katerem bi zapustili kino z nasmeškom na obrazu. To ni film, namenjen razvedrilu. Verjetno to obrazloži manjši razkorak v mnenjih med kritiki in občinstvo; medtem ko so prvi filmu bili bolj ali manj naklonjeni, so se drugi odzvali precej bolj zadržano in kritično. Po svoje razumljivo, saj gre za izdelek, ki gledalca ne ujčka in ga nesramno klofota po obrazu, da si ta ne more odpočiti niti za sekundo. Pa vendar… ali ni to bil vedno prvotni namen grozljivk?

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *