venice-film-festival-1-1440x960

Beneški filmski festival: Intervju z Ericom Darnellom

Deseta umetnost je na letošnjem beneškem filmskem festivalu že prvi dan imela to čast, da se je lahko za petnajst minut ena na ena pogovarjala z enim izmed nekdaj glavnih akterjev DreamWorksa, Ericom Darnellom. Ta je zagotovo najbolj poznan kot sorežiser in soscenarist šele drugega. računalniško animiranega celovečernega filma vseh časov (po Pixarjevem Svetu igrač), Mravljinec Z (1998). Kot nepogrešljiv člen DreamWorksa pa se je bržkone uveljavil s kritiško in finančno uspešno trilogijo Madagaskar (franšiza je do sedaj po svetu zaslužila vrtoglavi 2 milijardi in 200 milijonov ameriških dolarjev).

Režiser, animator, scenarist, pisec pesmi in sinhronizator te dni predstavlja svoj najnovejši projekt VR film Crow: The Legend z Oprah Winfrey, Diegom Luno, Constance Wu in pevcem Johnom Legendom. Kratkometražec je nastal v okviru mladega filmskega studia Baobab Studios, ki ga je leta 2015 ustanovil Eric in se posveča izključno VR-ju oz. t. i. virtualni resničnosti. Kako je ravno slednja v njem spet prižgala iskrico in željo po ustvarjanju ter zakaj se je s svojim lastnim studiem odločil postati eden izmed  pionirjev v VR vodah in zapustiti varen pristan ene največjih animacijskih hiš, delavnice sanj, pa izveste v našem intervjuju.

shutterstock_313364705

Kako ste odkrili fascinantni svet virtualne resničnosti? Kako ste vedeli, da želite biti del te zgodbe?

Spomnim se, da sem prvo delo računalniške animacije videl že v 80. letih prejšnjega stoletja. Nisem vedel, kako je bilo narejeno, ampak me je kljub temu osupnilo. Spraševal sem se, kako je to mogoče, nato pa spoznal, da za takšne stvari uporabljajo računalnike. To je v meni prižgalo ogenj in me navdušilo nad računalniško animacijo. Hotel sem izvedeti več. Najprej sem hodil na predavanja o tem, sedaj pa je del mojega življenja že petintrideset let. Ampak sčasoma se je začelo ponavljati, zato sem pustil film in vse, kar se počel takrat. Odšel sem stran od DreamWorksa in začel delati na umetniških inštalacijah. Šele kasneje me je prijateljica predstavila virtualni resničnosti. Začelo se je s preprostimi stvarmi; nadela mi je opremo in bilo je, kot da sem pod vodo, okoli mene pa plavajo ribe. Nisem mogel verjeti, kako neverjetno je bilo. Vrnil se je tisti občutek, ki sem ga iskal, odkar sem se srečal z računalniško animacijo. Tako sva začela s podjetjem. Še vedno smo majhni, trenutno nas je zaposlenih okoli petindvajset in ne iščemo, da bi rasli. Imamo pa enako strast, kot smo jo imeli v 80. letih. Zajeli smo ta duh zgodnjega dela moje kariere.

Kaj mislite, kakšna je oblika distribucije za vaš najnovejši film? So kinematografi še vpleteni?

Obstajajo kinematografi, ki bazirajo na virtualni resničnosti. In pa vsi, ki imajo opremo, bi si lahko film naložili. Mi bomo skušali film potiskati v smeri, da bi si ga ogledalo čim več ljudi. To je najbolj pomembno. Nimamo namena služiti, virtualno resničnost je potrebno najprej odkriti. Film bomo izdali na najrazličnejših platformah. V tem trenutku je samo pomembno, da ljudje odkrijejo ta svet.

Kakšne so glavne razlike med klasično animacijo in VR animacijo?

VR in film nista samo drugačni verziji iste stvari. Sta povsem različna medija s svojimi zakonitostmi. Zato se spremeni tudi pogled in način, na kakšnega ustvarjaš. Če govorimo o virtualni resničnosti, kjer lik hodi naokoli, potem moraš razmišljati o tem, da se bo druge like videlo z vseh strani. V tradicionalnem filmu animirani lik mora gledati samo v kamero. Nihče ga ne vidi z drugega kota kot pri VR filmu. Pravi izziv pa je v tem, kako razmišljati o delu nasploh. To je povsem drugačna izkušnja. Pojavi se vprašanje, kaj sploh pomeni, da si režiser VR filma. Zame bo nekaj vedno ostalo; moramo imeti dobro zgodbo in like, s katerimi se bodo gledalci povezali. To je enako za vse oblike filma. Naši možgani so lačni dobrih zgodb, kar uporabljam za osnovo, nato pa preko VR tehnologije odkrivam, kakšna orodja imamo za predstavitev tega.

Kakšna je prihodnost za VR in vaš lastni filmski studio?

Ne morem predvideti, kakšna bo prihodnost VR filma, lahko pa si mislim, da bo šla v smeri zabave, izobraževanja, zdravstvene nege … seznam se nadaljuje v nedogled. Dosedanje izkušnje so nam pokazale, da je izkušnja povsem drugačna kot pri tradicionalnem filmu. Da gledalca postavimo v središče dogajanja in da imamo druge like, ki potrdijo, da gledalec obstaja v njihovem svetu. To je začetek razmerja. Jaz sem tukaj, ti si tukaj. To nekaj pomeni. Vesel sem, žalosten sem, hočem te pojesti. Nekaj pomeni, nato pa se začnejo ustvarjati vezi, ki se ne bi mogle proizvesti v tradicionalnem filmu. Vsaj ne na takšen način. Gledalce popeljemo v svet, kjer imajo možnost reagirati glede na njihovo povezavo z likom. To je dolg odgovor. V kratkem povedano, gledalec se lahko počuti, da je v bližini nečesa, kar ima možgane in dušo. Odločitve, ki jih sprejema od takrat naprej, so povezane s tistimi liki. To so resnične zgodbe, ki lebdijo okoli nas. Ne resnično življenje, ampak zelo blizu temu.

40347602_2183651745181738_5380593805609140224_n
Eric Darnell in Matej Patljak na Beneškem filmskem festivalu
Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *