45992-napsz__llta__sunset__-_l__szl___nemes__film_still___23_

Beneški filmski festival: Izjemen nivo programa vendarle ni vzdržal

Če se je v Cannesu kakovost filmov v drugi polovici festivala letos izboljšala (npr. Leejev BlacKkKlansman in Trierjeva Jackova hiša), smo v Benetkah doživeli ravno nasprotno. Po kopici nadpovprečnih kandidatov v igri za prestižnega zlatega leva v prvem delu (The Mountain, Najljubša/The Favourite, Roma in The Ballad of Buster Scruggs), so dneve proti koncu zaznamovala razočaranja.

22 July

Vse oči so bile oprte v že drugo letošnjo (po filmu Utøya 22. juli/U: 22. July) ekranizacijo napada desničarskega ekstremista v političnem poletnem taboru na norveškem otoku Utøya, 22. julija 2011; tokrat naslovljeno zgolj z 22. julij oz. v izvirniku 22 July. Medtem ko je režiser Erik Poppe v prvi različici pozornost ganljivo vrnil na žrtve in prizadete, 34 letnega napadalca pa celo »anonimiziral«; ne samo, da ga praktično ne vidimo, njegovi podatki tudi niso nikoli izpostavljeni, je Paul Greengrass Andersa Behringa Breivika, pričakovano povsem po hollywoodsko, naredil v »glavno zvezdo« filma. Netflixova produkcija, ki je stala skoraj 20 krat toliko kot norveški film, ki se je predstavil v Berlinu, je norveščino, kljub norveškim igralcem, kakopak, spremenila v angleščino. Še najbolj moteče pa je dejstvo, da konstantno poskuša manipulirati z gledalcem; bodisi glasba, ki narekuje (in nam že skoraj vsiljuje) naše počutje med posameznimi sekvencami ali pa sporočilo v  obliki že v naprej precej predvidljivo začrtanega in od samega začetka pričakovanega končnega spopada na sodišču med dobrim in zlim. Čeprav je Greengrass na novinarski konferenci ob premieri filma zanikal, da bi šlo za film za zabavo, sam mislim, da gre ravno za film, ki si ga bodo ljudje na Netflixu ogledali kot triler za sprostitev in za pozabo svojih vsakdanjih tegob (3+/5*).

22 July

Ko se na velika platna s svojim novim projektom po osmih letih vrača slikar Julian Schnabel, nagrajen v Cannesu, na Baftah in zlatih globusih ter nominiran za oskarja in kar tri zlate leve, prav tako, vsaj za dan premiere, zastane filmski svet. Še posebej, ker je v mednarodno filmsko Mostro pripeljal francosko-ameriško koprodukcijo At Eternity’s Gate; o svojem verjetno najbolj znanem stanovskem kolegu na svetu, nizozemskem umetniku Vincentu van Goghu, z izjemno igralsko zasedbo z Willemom Dafojem, Oscarjem Isaacom, Madsom Mikkelsenom in Mathieujem Amalricom na čelu. Drama ponudi izjemno malo zares novega ali še ne videnega ter na celi črti pogori kot biografski film. Schnabel se bolj kot van Goghu človeku posveča van Goghu umetniku, kar je z njegove slikarske perspektive sicer morda celo razumljivo. Preveč ga fascinira tehnika slikanja in veliko premalo človek, ki je bolečino svojega mučnega življenja dnevno spreminjal v ekstatično lepoto. Ni namreč težko upodobiti bolečine, slednjo uporabiti za prikaz ekstaze, veselja in veličastnosti našega sveta pa je veličina in svojevrsten dosežek. Vincent tako ni bil zgolj izjemen slikar, temveč tudi eden največjih mož, ki so kdaj živeli. At Eternity’s Gate (žal) dokaže zgolj prvi del te trditve (3-/5*).

THE BALLAD OF BUSTER SCRUGGS

Trojček filmskih razočaranj pa zaključuje Sunset (v madžarščini: Napszállta). V Budimpešti rojeni režiser László Nemes je s svojim prvencem Savlov sin leta 2015 osvojil več kot 50 priznanih filmskih nagrad; med drugim oskarja za najboljši tujejezični film (kot prvi madžarski film v zgodovini) in veliko nagrado žirije na mednarodnem filmskem festivalu v Cannesu. Povsem razumljivo je torej, da so bila pričakovanja za njegov drugi celovečerni film temu primerno zelo visoka. Vsaj pri meni očitno previsoka. Dve in pol urna drama, katero dogajanje je postavljeno v Budimpešto v čas pred prvo svetovno vojno in prikazuje preobrazbo mlade punce v močno in neustrašno žensko, za Lászla označuje nekaj korakov nazaj, v napačno smer. Vedno je težko nadgradit svoj najboljši film; še toliko bolj, ko je mojstrovina tvoj prvenec (npr. Richard Kelly in njegov Donnie Darko ter Fernando Meirelles in Katia Lund s City of God (2+/5*).

46008-napsz__llta__sunset__-_l__szl___nemes__film_still___31_

Po toliko razočaranjih bi človek mislil, da je varen, vsaj pri masterclassu letošnjega nagrajenca za življenjsko del, Davida Cronenberga. Ko ima hudič mlade, jih ima kopico, pravijo. Poslušanje Davida je bilo, kot da se mi je na televizorju ali računalniku zataknil oglas za Netflix. Nič nimam proti temu ponudniku video vsebin na zahtevo, ampak predstavljati ga kot edino pravo prihodnost filma, pa je milo rečeno pretiravanje. Podjetje, ki s svojimi filmi dela tako mačehovsko, kot je to lani počel Netflix npr. z »Okjo« in »The Meyerowitz Stories (New and Selected)« (ne samo, da ju po njihovi zaslugi tako rekoč nikjer nismo videli na velikih platnih, filma zaradi prvega in slabe kompanije nista bila deležna tudi nobenih resnejši nagrad ali vsaj nominaciji) pač ne mora biti (niti del) prihodnost(i) filmske industrije. Bo pred tem potreben en temeljit premik v glavi. Se ta že dogaja? Morda, kar nekaj letošnjih Netflixovih adutov na beneškem filmskem festivalu bo obiskalo tudi kina po Evropi (vsaj v Italiji), a poudarek še vedno ostaja na distribuciji preko Netflixa.

Tako, letošnji filmski festival se je s temle zapisom že skoraj iztekel. Iz Benetk se vam javim še enkrat z vsemi nagrajenci in svojim že tradicionalnim seznamom vseh videnih filmov razvrščenih od najmanj ljubega pa vse do najljubšega.

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *