43916-the_favourite__la_favorita__-_official_poster

Beneški filmski festival: Prvi favorit festivala je The Favourite

Do sedaj sem si uspel pogledati trinajst filmov; o dveh sem že pisal. V tem prispevku vam bom od trenutno videne preostale enajsterice predstavil pet, tako ali drugače vrednih zapisa. Na koncu pa bom nekaj stavkov namenil še »vrnitvi« Orsona Wellesa. Naj se zadeve lotim kolikor se le da kronološko.

Najprej se nam je s svojim novim izdelkom predstavil mojster bizarnega in absurdnega Yorgos Lanthimos. Trenutno ga preprosto ni čez Yorgosov film. Iz projekta v projekt postaja boljši, zrelejši, zanimivejši in najpomembneje – vse drznejši. Kostumska drama Najljubša (The Favourite), ki se spretno poigrava z idejo, kako dekadentno in absurdno je (bilo) pravzaprav plemiško življenje (v preteklosti), ni nobena izjema, čeprav zagotovo označuje njegov daleč najbolj »normalen« film. Normalen v smislu, da bo v njem užival in se do solz nasmejal največji možni skupni imenovalec ljudi ali po domače še najbližje “filmu za mase”, kar se je do sedaj približal Lanthimos. Zgodba se osredotoča na politične spletke v ozadju med dvema sestričnama (Emma Stone in Rachel Weisz) v boju za sila vpliven položaj »kraljičine desne roke« in njeno pozornost v času kraljevine angleške kraljice Anne v začetku 18. stoletja. Po svoji skromni oceni bi rekel, da je The Favourite (Najljubša) izkušnja festivala do sedaj po mnenju večine (4+/5*).

43902-the_favourite__la_favorita__-_yorgos_lanthimos__film_still___5_

Sledil je do tega trenutka najbolj oseben in preprost film z dvema oskarjema nagrajenega mehiškega režiserja Alfonsa Cuaróna Roma; sicer v zadnjih letih poznanega predvsem po (znanstveni) fantastiki (Harry Potter in jetnik iz Azkabana, Otroci človeštva in Gravitacija). Delno biografsko, boleče človeško, artistično ljubezensko pismo ženskam, ki so ga vzgojile, je živahen in čustveni portret borbe v soseski srednjega razreda in socialne hierarhije sredi mehiških političnih pretresov v sedemdesetih letih. Prvi film, ki ga je Cuarón po svojem kultnem »Jaz pa tebi mamo« (2001) znova posnel v državi svojega rojstva, je čudovit portret družine, ki med nepopisno težkim trudom ostati cela najde moč iz povsem nepričakovanega vira. Aprila je bilo objavljeno, da je pravice za distribucijo filma pridobil Netflix (5-/5*).

Trenutno pa sem sam še vedno najbolj navdušen nad vesternsko filmsko antologijo The Ballad of Buster Scruggs. Na dan premiere sta bila sicer brata Coen povsem zasenčena in v tem vidno nista nič kaj uživala. A le kar se tiče pompa okoli rdeče preproge in zanimanja za film. Zagodla jima je namreč Lady Gaga v režijskem prvencu ameriškega igralca Bradleya Cooperja, Zvezda je rojena. Vendar poba sta se po izletu v zgolj solidne vode (s filmom Ave, Cezar!) vrnila s pomočjo Netflixa, in to v kakšnem stilu! Skozi edinstven in neprimerljiv glas, kot ga imata lahko le Joel in Ethan sta povedala šest zgodb, ki na zanimiv in inovativen način stopnjujejo žanr vesterna; od (najbolj smešne) komedije (letošnjega leta) pa vse do eksistencialne drame. Na koncu pač vsi tekmujemo v dirki s smrtjo, ki je preprosto ne moramo dobiti (5/5*).

43912-the_favourite__la_favorita__-_yorgos_lanthimos__film_still___1_

Za marsikoga najbolj težko pričakovan film letošnje Mostre je bila edina adaptacija oz. remake (italijanske klasike iz leta 1977) v letošnjem tekmovalnem programu, Suspiria. Kdo ne bi razumel navdušenja? Še od lanske mojstrovine Pokliči me po svojem imenu vroči režiser Luca Guadagnino, vedno izjemna in nezgrešljiva v Londonu rojena škotska igralka Tilda Swinton ter eden in edini Thom Yorke (član zasedbe Radiohead) kot orkestrator za glasbo. In? Dober film. Hote ali nehote me spominja na dve grozljivki/psihološka trilerja Darrena Aronofskega, ki sta svojo premiero prav tako doživeli v Benetkah, Črni labod (2010) in lanskoletno Mati! (2017). Še posebej na zadnjo. Suspiria bi znala celo biti film, ki bo letošnje leto razdelil, razbesnil in razklal občinstvo in kritike (4/5*).

Po skorajšnji polovici festivala pa sem najbolj razočaran nad doprinosom k beneškemu praznovanju gibajočih se sličic Oliviera Assayasa, z njegovo komedijo Doubles vies (Non-Fiction). Pozabljivo, predvidljivo in neprepričljivo, tako kar se tiče igralske zasedbe kot tudi režije in scenarija. Povprečna žalost, ki bo že čez dober teden dni dočakala premiero tudi izven Evrope, in sicer na mednarodnem filmskem festivalu v Torontu. Ta ogled si lahko mile volje prihranite za video on demand, letalo, kavč ali pa celo pametni telefon na vlaku (3/5*).

mv5bmjkymdm0otc4ml5bml5banbnxkftztgwmte2ndmynjm-_v1_sy1000_cr0012531000_al_

V mestu na vodi in lesu si je bilo že mogoče ogledati tudi zadnji film slovitega Orsona Wellesa Druga stran vetra (The Other Side of the Wind). Gre za nedokončano delo te hollywoodske legende in čudežnega dečka, ki ga je restavriral in dokončal ponudnik Netflix. V mokumentarec zakamuflirani satiri o zatonu klasičnega Hollywooda in avantgardnih filmskih ustvarjalcih novega Hollywooda iz sedemdesetih let 20. stoletja so zaigrali John Huston, Bob Random, Peter Bogdanovich, Susan Strasberg in Oja Kodar. Wellesova hčerka Beatrice je novinarje nagovorila s krajšo izjavo za javnost, v kateri je izpostavila, kako veliko ji pomeni, da si bomo na velikem platnu končno lahko ogledali še poslednji film njenega očeta in se zahvalila vsem akterjem, ki so pripomogli k temu. Še posebej režiserju in igralcu Petru Bogdanovichu (ki je projekt nadziral) in montažerju Bobu Murawskemu (ki je film združil v celoto). Zaključila je z: »Je to slovo Orsonu Wellesu? Zagotovo ne, za to je pustil za sabo preveč. Srčno upam, da bo ljudem ta film pokazal, da je Orson veliko več kot zgolj Državljan Kane in v njih vzbudil željo po ogledu še kakšnega njegovega filma.«

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *