1045379-made-hand-puppets-isle-dogs

Isle of Dogs (2018)

Nov film Wesa Andersona je točno tisto, kar bi pričakovali. Samozaveden ironičen dialog, centralno naravnana kompozicija kadrov, nenavadni, a hkrati izjemno privlačni liki, in unikaten smisel za humor. V svoji karieri je režiser le redko, če sploh kdaj, odstopal od svojega recepta za uspeh, ampak je vseeno nadvse impresivno, da Anderson skozi celoto filmov, ki jih je naredil vedno najde neko subtilno variacijo v svoji univerzalni formuli, ki vsakemu filmu, čeprav je nezamenljivo lahko le njegov, da svoj čar, ton in identiteto. Dejstvo, da se že od svojega prvenca, Bottle Rockett, Anderson vedno zapriseženo držal svoje formule obenem pa poskrbel, da se le ta ni izpela in postala dolgočasna je skorajda neverjetno. Pravzaprav vedno, le z manjšimi spremembami, ki jih zahteva konkretna narava filmskega projekta, bolj ali manj igra na ene in iste karte, le kako mu uspeva ta en in isti recept vedno ohraniti svež in zanimiv?

mv5bodqymtg1mdkyml5bml5banbnxkftztgwnja5otc5ndm-_v1_sx1777_cr001777743_al_

Dogajalni potek filma je umeščen dvajset let v prihodnost. Spremljamo distopično kuliso fiktivnega glavnega mesta Japonske, Megasaki, kjer Župan Kobayashi razgalsi izredne razmere in splošno karanteno. Vse bolj naraščajoča pasja gripa namreč grozi številčnemu prebivalstvu mesta. Sprejme se drastični ukrep, vse štirinožce se deportira na izoliran smetiščni otok, kjer so na milost in nemilost prepuščeni sami sebi, to pa pritegne pozornost pasjeljubcev, ki se niso pripravljeni sprijazniti s kruto usodo, namenjeno njihovim ljubljencem. Ti počasi začnejo odkrivati zaroto, ki jo je proti psom začela kovati skorumpirana politična propaganda. Za županovimi besedami se skriva marsikaj, zato se njegov mladi varovanec, deček Atari Kobayashi, odpravi na smetiščni otok, zdaj otok psov, iskat svojega bivšega psa Spotsa, zraven pa začne odkrivati tančico skrivnosti, ki vse bolj razgalja zlonamerno naravo župana Kobayashija in njegovih političnih zaveznikov. Dinastija Kobayashi, čez celotno zgodovino ljubiteljica mačk se hoče enkart za vselej znebiti psov, ampak jim načrte prekrižajo Atari in njegovi štirinožni prijatelji, ki jih spozna na otoku: Chief, Duke, Rex, King in Boss. Med njimi se tako stke posebna vez. Ali jim bo s skupnimi močmi uspelo premagati hudobnega župana in ponovno vzpostaviti blaginjo za ljudi in njihove najboljše prijatelje?

mv5bnzu1nzu4ntgznf5bml5banbnxkftztgwmje5otc5ndm-_v1_sx1777_cr001777743_al_

Stop animacija se režiserskemu stilu Wesa Andersona odlično poda, kar je v preteklosti že dokazal s filmom Fantastic mr. Fox, prav tako pa so bila s tem istim načinom animirana morska bitja iz kultnega Life Acquatic With Steve Zissou. Gre za počasen proces, ki zaheva veliko potrpežljivosti, zbranosti in rokodelstva. Vsak posamezen trenutek mora biti posebej zajet, nato pa se lutke, ki predstavljajo like premakne za par milimetrov, in cel proces se ponovi še enkrat. Ta posebna stilistična izbira pa ni le zunanja fasada, ampak je nerazdružljivo povezana s temami in filozofijo filma. Kot, da bi nas režiser z vsako sekundo želel opomniti, da film ki ga gledamo ni resničen, ne glede na to kako se je potrudil, da bi dosegel ravno obratni učinek. Liki se po koncu dialoga namuzajo in pogledajo naravnost v kamero, so obenem samozavedni, ampak vseeno ne spremenijo svojega obnašanja, celo prevod ki je ponavadi del zunanje zgradbe filma je tokrat integriran direktno v njegov sestav. Človeške like, ki govorijo japonsko lahko razumemo le, če imamo zraven njih konkretne prevajalce, ki zavoljo občinstva, torej nas, prevajajo njihove besede, ko situcija tega ne dopušča, pa smo postavljeni v čevlje psov. Tako moramo opazovati mimiko in glasnost govorjenja oseb, in s pomočjo tega približno domnevati, kaj želijo povedati, kot pes ki se trudi razumeti svojega gospodarja. Tudi montaža je s svojimi nenadnimi preskoki zelo ambiciozna, če kdaj, se je Anderson ravno s tem filmom še najbolj približal francoskemu La Nouvelle Vague, četudi se vpliv tega gibanja iz petdesetih in šestdesetih pojavlja v večini njegovih filmov.

mv5bmjaznty2mtmzof5bml5banbnxkftztgwmde5otc5ndm-_v1_sx1777_cr001777743_al_

Dialog med psi je ena izmed svetlih točk filma, saj je kemija med njimi tako močna, komični tajming pa tako precizen, da se z njimi avtomatično poistovetimo lažje in hitreje kot s človeškimi liki. Načeloma so vsi v krdelu z izjemo Rexa naklonjeni svojemu novemu kompanijonu Atariju, a se ravno na začetku zadržani Rex z dečkom na koncu še najbolj poveže. Čeprav je njun medsebojni odnos brezhibno izpeljan, vse od majavih nezaupljivih začetkov pa do konca, ko postaneta nerazdružljiva, ta odnos zasenči Rexovo povezavo s krdelom, saj se slednji v drugi polovici filma pojavljajo le še občasno, v razpletu pa sploh ne odigrajo vidnejše vloge. Ne gre nujno za hibo filma, a se vseeno zdi nenavadno, da se jih na koncu dobesedno odseka, še posebej če upoštevamo da je postopnemu razvoju njihovih karakterjev na začetku namenjeno nemalo časa.

mv5bodrhowexndktzmyyos00ntfjltk4mwqtzmy0mwy4mzc0yta3xkeyxkfqcgdeqxvyndg2mjuxnjm-_v1_sx1777_cr001777742_al_

Kako je Wesu Andersonu (spet) uspelo? Ne glede na to, da so vsi njegovi filmi pravzaprav le izpeljanke njegove generalne filozofije se zdi, da empatijo in povezavo z občinstovm ne dosega s svojim distinktivnim slogom, ampak bolj z zaokroženimi dobro opredeljenimi liki. To je tisto v čemer izstopa, če pogledamo zgodbo kateregakoli izmed njegovih filmov ne najdemo ničesar preveč zakompliciranega, nobenih dvojnih obratov, klimaktičnh končnih razkritij ali gordijskih vozlov, kar pa ne pomeni, da konec filma ne nosi dramatične teže. Pri njem je zgodba le podlaga, ozadje, mogoče le izgovor za to da ustvari zanimive situacije v katere nato postavi svoje raznovrstne like. Norčuje se iz njihove narave, vzgibov in odločitev , a se jim obenem skorajda obsesivno posveti, jih obožuje, čeprav še zdaleč niso popolni.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *