mamma-mia-here-we-go-again-london-premiere-red-carpet-rundown-tom-lorenzo-site-0

Kinematografi vabijo s prazno vsebino; kdaj je zmanjkalo dobrih zgodb?

Kdaj smo postali tako nezahtevni? Bolj je plehko, več zasedenih sedežev je v kinodvoranah. Samo, da ne razmišljamo preveč. Letos se je na seznamu takšnih filmov nabralo že kar nekaj, med njimi tudi veliko slabši kot ta, ki sem si ga izbral za primer. Mogoče pa je ravno poletni hollywoodski muzikal zaradi svoje forme in embalaže popolna izbira za izraz nezadovoljstva, ki ga je čutiti ob nabito polnih dvoranah pri celovečercih, ki si tega nikakor ne zaslužijo. Na eni strani je brezskrbna zabava, na drugi pa preprosto leno filmsko pisanje in vsebinsko prazne stvaritve, ki zahtevajo večjo kritičnost. Pet let po dogodkih iz Mamma Mia! (2008) se vračamo na otok Kalokairi in v Hotel Bella Donna, kjer Sophie pripravlja svečano otvoritev ponovnega odprtja, ko izve več o svoji materi in njeni preteklosti.

mv5bodq3mzy5njiwm15bml5banbnxkftztgwmtkzmzi0ndm-_v1_sx1500_cr001500999_al_

Mamma Mia: Spet začenja se! Pomenljiv naslov, ki kaže na občutke ob filmski izkušnji, ki jih ponuja drugi del muzikalne inštalacije ob zvokih svetovno poznane švedske glasbene skupine ABBA. Film predstavi predzgodbo, a zaplava v vse preveč poznane vode ter se zapleta v plevel, ki ostaja na površini. Ta plevel predstavlja šibak scenarij, ki gradi na odlični glasbeni spremljavi in vtisu predhodnika izpred desetih let. Ampak denar nikoli ne počiva, zato so se ustvarjalci vrnili tudi tokrat. Še enkrat več v pisano Grčijo na eksotični otok, kjer znane filmske zvezde plešejo in se vrtijo pod prijetno toplim soncem brezskrbnosti in sanjavosti.

Kdo so ti ljudje z lepimi obrazi, ki zahtevajo sočutje ob njihovi navidezni nesreči, v resnici pa živijo sanjsko življenje, katerega izvor ni nikoli pojasnjen? Je to sploh pomembno? Dokler je muzikal sladkan na meji osladnosti in sproščujoče preprost ter kratkočasen, se kot kaže Mamma Mia: Spet začenja se ni vredno spotikati ob kamenje razuma. Ne zanima nas ozadje likov. V svetu, ki je znorel, se je včasih prijetno samo nasloniti nazaj in slabi dve uri uživati v vizualnih podobah, ki ne potrebuje razmisleka. Prijetno je pozabiti na resnično življenje, ampak zakaj bi morali hkrati pozabiti tudi na dobro zgodbo, ki je že od samega začetka osnova filmske umetnosti. Nadaljevanje, ki tudi tokrat na veliki zaslon privabi največja filmska imena, ne upraviči svojih pričakovanj.

mv5bmjmxoti0mzy5nf5bml5banbnxkftztgwnjgzmzi0ndm-_v1_sx1777_cr001777812_al_

Drži, da tudi drugi krog okoli vrtiljaka Mamma Mie vsebuje veliko plesa, petja, zabave in smeha, ampak se vožnja zdi že doživeta in izpeta. V vlogi Donne se za trenutek pojavi oskarjevka Meryl Streep, njeni najboljši prijateljici sta Rosie (Julie Walters) in Tanya, ki jo igra Christine Baranski, katere hčerka Amanda Seyfried in zet Dominic Cooper se vračata v vlogi Sophie in Skyja, ki pričakujeta naraščaj. Ob vseh teh lepih obrazih zlahka pozabimo na moralno vprašljive odločitve mlade Donne, ki je kljub vsemu čaščena in kovana v zvezde, njeni prijateljici (v aktualnem času zgodbe edina ženska družba Sophie), starejši nezreli ženski s spornim humorjem in praznim življenjem, v družbi pa sta sprejeti kot simpatični in očarljivi. Kar samooklicano glasbeno komedijo rešuje pred slabim koncem, so trije igralsko sicer talentirani možje, ki v vlogi očetov pozabijo na resno noto in se prepustijo norčavosti. Blestijo s tem, da se šalijo na svoj lasten račun. Pierce Brosnan kot Sam, Stellan Skarsgård kot Bill in oskarjevec Colin Firth kot Harry so izvrstni in posrečeni v odkrivanju otroka v sebi, saj se vidi, da so se na snemanju zabavali kot navihani najstniki.

mv5bmtc1mzy2nzyzmv5bml5banbnxkftztgwntgzmzi0ndm-_v1_sx1777_cr001777966_al_

V drugem delu spoznamo, kako so se med glavnimi liki spletle prijateljske in ljubezenske vezi. Sophie poleg čarov nosečnosti odkriva tudi pretekla dejanja in odločitve svoje matere, ki jo je kot mlado Donno upodobila igralka Lily James. Mlado Rosie igra Alexa Davies, mlado Tanyo pa Jessica Keenan Wynn, medtem ko so v vlogah mladih Sama, Billa in Harryja nastopili Jeremy Irvine, Josh Dylan in Hugh Skinner. Nič ne gre zameriti njihovih igralskim talentom, saj so čisto na mestu in so zgolj sledili usmeritvam soscenarista in režiserja Ola Parkerja. Ta sicer ni bil ravno posrečena izbira ustvarjalcev, saj je pred tem režiral zgolj dva celovečerca, od tega obakrat romantični drami. Prav tako ne smemo pod žaromet slabega dela postaviti Roberta D. Yeomana, ki je skrbel za čudovito barvito kinematografijo in čisto sliko. Gre za kombinacijo elementov, ki so potencialno zabavnemu in simpatičnemu filmu naredili krivico. Eden boljših trenutkov je prizor velikega presenečenja ob nepričakovanem obisku babice (igra jo pevka Cher), ki je Sophie še nikoli ni srečala, a se vseeno brez težav priključi družini, obenem pa v obliki Andyja Garcie kot Fernanda najde še svojo izgubljeno ljubezen.

mv5bmta5njmxmja0mzneqtjeqwpwz15bbwu4mda5mzmyndqz-_v1_sx1777_cr001777656_al_

Manjka šarma, ki je krasil prvi del in je takrat iskreno nasmejal in pustil dober vtis. V najboljših trenutkih zgodba sicer vseeno delno zajame svoboden in energičen občutek, a je podobnih vtisov preprosto premalo. Na to opozori že uvod s skladbo ‘When I Kissed the Teacher’, ki nikakor ne sovpada s pripovedjo, ampak je tam sam po sebi Najboljši muzikali imajo nekaj skupnega; glasbene točke, ki s svojimi besedili in muzikalnostjo nadgradijo zgodbo in jo povežejo v koherentno celoto. Tega Mamma Mia: Spet začenja se (2018) pač nima. Kar pa ima, je najbolj dobičkonosen uvodni vikend v karieri glavnih treh zvezdnic, vsaj kar se tiče mednarodnih zaslužkov s kino projekcijami. Toliko o tem.

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

2 comments on “Kinematografi vabijo s prazno vsebino; kdaj je zmanjkalo dobrih zgodb?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *