the-square-ostlund-still2

The Square (2017)

Norveškemu filmu Kvadrat, lanskoletnemu dobitniku Zlate palme, ki ga je posnel Ruben Östlund, ustreza veliko pridevnikov. Je tragikomičen, satiričen, inovativen, dovršen, umetniški in nekoliko pretenciozen. Ena izmed tematik je, ironično, izmuzljivost umetnosti – meja med naključno postavljenimi predmeti in avantgardno razstavo je vse prej kot jasna.

mv5bmjvkzwrly2ytmgjkzs00mdi2lwi4yzytyzy1ywezngfiyjzmxkeyxkfqcgdeqxvymziwmtiwodc-_v1_sx1777_cr001777958_al_

Protagonistu srednjih let, muzejskemu kuratorju Christianu Juelu Nielsenu, bi se lahko godilo bolje. Tare ga notranji boj med liberalnostjo, ki jo kot javna osebnost zastopa, in dejstvom, da se tem načelom na samem pogosto odpove. To težavo mu dodatno otežujejo odnos z ljubico, v katerem je pristal zaradi trenutne šibkosti, ukraden mobitel, ki ga je sklenil pridobiti na sporen način in očetovstvo. Povrhu nenavaden muzejski eksponat, po katerem je film dobil ime, ne pritegne željene pozornosti, zato se muzej brez Christianovega privoljenja odloči za veliko bolj kontroverzno potezo; rezultat je nenadna razvpitost, ki koristi promociji, a znatno škodi ugledu.

mv5bm2e0otiymdetmtg3yy00m2fhlwexmtmtztgyyzmxnjcxowflxkeyxkfqcgdeqxvymziwmtiwodc-_v1_sx1777_cr001777958_al_

Gre predvsem za osebnostno študijo glavnega junaka, za Izsek iz njegovega življenja, navidez brez repa in glave. Pa vendar v dveh urah in pol o njem izvemo presenetljivo veliko (brez da bi se scenarij kdajkoli zatekel k suhoparnemu naštevanju) in se z njim v marsičem poistovetimo. Vsekakor je dober človek, ki se zmeraj trudi storiti pravo stvar, dejstva, da mu tu in tam spodleti, pa ne doživlja kot osebne tragedije.

Vsi smo živali, če posplošimo režiserski koncept Rubena Ostlunda, čigar močna satira švedske družbe pravi, da nas visoka kultura spreminja v primate. Nastopamo v cirkusu. Vse se izteče v 8-minutnem prizoru, o katerem govorijo vsi, ki so imeli priložnost videti ta unikaten izdelek. Režiser jim je lagal. Igralcem na setu je bilo naročeno, naj kramljajo in uživajo v druženju na gala podelitvi nagrad, ampak jih je bilo zamolčano, da bo sredi prizora na zabavo vdrl poseben gost. Napol gola človeška gorila. Reakcije so bile pristne, satira pa je dobila nov pomen; direkten udarec proti pretenciozni umetnosti in zlagani človeški naravi ter socialni podobi. Prizor izpostavi, kako nekulturni smo v resnici. Tudi kurator Christian ne more živeti po visoko zastavljenih, progresivnih humanističnih idealih.

Gal Jerman

mv5bmjzkzwrkngetzjdjnc00mdy4ltk3m2itnzy0y2nimmu1yzhkxkeyxkfqcgdeqxvymziwmtiwodc-_v1_sx1777_cr001777958_al_

Nekakšna mantra, ki je ponovljena vsaj trikrat, se glasi: “Kvadrat je zatočišče zaupanja in skrbi za sočloveka. Znotraj njega si vsi delimo enake pravice in dolžnosti.” Vse lepo in prav, toda kako lahko Kvadrat tekmuje v svetu, kjer je pozitiven odnos do sveta sicer zaželena, a navadno prezrta in zanemarjena lastnost? V svetu, kjer gledanost namesto tega zagotavljata pretiranost in bombastičnost?  Ne more.

Tehnična izjemnost je le ena izmed številnih odlik tega nenavadnega filma, toda prav ta je tista, ki bo užitek ob gledanju omogočila tudi posameznikom, nepripravljenim na pomanjkanje rdeče niti. Ta značilnost Kvadratu vendarle prej koristi kot škodi.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *