p05yxdhp

U – July 22 (2018)

Kot je že iz naslova razvidno, se film U – July 22 odvija 22. julija 2011, na dan ene največjih tragedij v zgodovini Norveške; desničarski skrajnež Anders Berhing Breivik je namreč podtaknil bombo v Oslu, nato pa krenil na morilski pohod po počitniškem kampu Lige delavske mladine (AUF) na otoku Utoya, kjer je umoril več kot 70 ljudi. Dogodek je pošteno pretresel svetovno javnost, še posebej zaradi hladnokrvne drže Breivika, ki svojih dejanj ni obžaloval in tedaj trdnega prepričanja, da je Norveška daleč najmirnejša in najvarnejša država na svetu. Pričujoči film v ospredje postavi sicer izmišljeno osebo, najstnico Kajo (Andrea Berntzen), ki se znajde sredi Breikovega pokola na Utoyi in poskuša najti svojo mlajšo sestro ter čimprej zbežati iz otoka.

1

Film režiserja Erika Poppa se z izjemo uvoda, ki je sestavljen iz posnetkov bombne eksplozije v Oslu, v celoti odvija na otoku v realnem času (pokol na Utoyi je trajal 72 minut). Kamera voajersko sledi glavni junakinji pri vsakdanjih opravilih kot so pogovor z mamo po telefonu, prerekanje s sestro ter izmenjave političnih nazorov s svojimi vrstniki, nakar odjeknejo streli in le nekaj sekund zatem se začne njen boj za preživetje. Podobno kot Nolanov Dunkirk in Greengrassov United 93 se film odreka razlaganju ozadja tragedije in postreže zgolj z osnovnimi informacijami, gledalec pa je dokaj hitro vržen v dogajanje. Verjetno najbolj pametna režiserjeva poteza pa je ta, da Breivika in njegove usmrtitve skrije pred očmi kamere, tako da je nasilje v filmu prisotno zgolj preko zvokov streljanja in kričanja žrtev. Film s tem doseže dva poglavitna cilja; izogne se eksplotaciji žrtev tragedije, hkrati pa dogajanje obarva z neprijetno napetostjo, saj tako Kaja kot gledalci ne vemo, kjer se Breivik nahaja.

2

Kot že rečeno, kamera neprestano spremlja Kajo in se obnaša kot nevidni snemalec, ki dokumentira dogajanje in se v najbolj napetih trenutkih celo obrne proti tlom, kot da se skupaj s Kajo boji tega, kar se nahaja pred njima. Takšen način snemanja ni sicer nič novega, toda ne znam si predstavljati, da bi lahko zgodbo prikazal na drugačen način. Cel film je zasnovan kot dirka brez jasnega cilja, Kaja pa se na vsake toliko časa ustavi in ironično ravno v teh trenutkih zgodba postreže z enako ganljivimi kot pretresljivimi prizori; od Kajinega tolaženja umirajoče vrstnice, ki ji izdihne v rokah pa vse do njenega živčnega petja, s katerim se želi razbremeniti stresa. Te kratke epizode nam približajo Kajo in njen odnos do življenja, čeprav nad njo ves čas visi senca ubijalca.

3

Verjetno se bodo nekateri gledalci vprašali, če je takšen film sploh potreben. To dilemo sicer razumem in lagal bi, če rečem, da me med ogledom to vprašanje ni večkrat prešinilo, toda U – July 22 ni gola rekonstrukcija tragedije (kar bi bilo povsem nesmiselno početje), ampak predvsem poklon žrtvam, ambicioznih in družbeno ozaveščenih mladih ljudi, ki so bili tik pred tem, da si zgradijo prihodnost, nakar postanejo žrtve nevidnega napadalca. Ta ni prisoten kot fizična oseba, ampak kot grožnja vzpenjajočega političnega ekstremizma, ki preži predvsem na mlajšo generacijo. Iz tega bolj simboličnega vidika je film še kako aktualen.

4

U – July 22 na površju izgleda kot zgodba o boju za preživetje, vendar je v resnici ogledalo Evrope, ki prihaja ali pa je morebiti že tu. Evrope, ki se utaplja v ekstremizmu (levem in desnem), sovraštvu in pomanjkanju empatije, kjer človek postane samo še hrana za orožje. Breiviki se skrivajo med nami, mi pa začnemo bežati pred njimi šele tedaj, ko je prepozno. Film z odsotnostjo komentarja in storilca naznanja, da v teh bitkah žrtve vedno ostanejo same.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *