sicario3

Sicario: Day of the Soldado (2018)

Sicario 2: Vojna brez pravil je nadaljevanje Villeneuvovega mojstrskega trilerja Sicario: Onkraj zakona iz leta 2015, ki s filmskim približkom ameriško-mehiške meje vnovič ponuja brutalen vpogled v likvidacijske misije črnih operativcev in boje s karteli, v katerih se sredstev ne izbira. Da se nekaj podobnega dogaja v resnici, je kristalno jasno. Ameriška administracija je navsezadnje že večkrat poizkušala pravno utemeljiti zunajsodno pobijanje ameriških sovražnikov. Zaradi dokumentaristične kinematografije so posebej nelagodni uvodni prikazi terorističnih dejanj in dobičkarskega tihotapljenja beguncev. Politično odmevne predvolilne obljube o velikem in lepem zidu na meji z Mehiko se v primerjavi s takšnimi prizori zdijo kot pravljica.

»Nisi volk in sedaj je to dežela volkov,« so besede specialista za mamilarske kartele Alejandra (Benicio Del Toro), ki jih v sklepnem delu prvenca v motelu nameni idealistični zvezni agentki Kate Macer (Emily Blunt). Poetično, vesternovsko poslednje soočenje protagonistov je eden vrhuncev ameriške produkcije zadnjih let. Alejandro z grožnjo izsili podpis poročila, s katerim so zločinske metode črnih operativcev v boju z narkokarteli uradno opravljene v skladu z meddržavnimi pravili. Klimaks je le povzetek filmskega premišljevanja, zato je vprašanje, ali cilj opravičuje sredstva, le navidezna etična dilema.

sicario2

Psihosocialni triler je namreč prekleto jasen v svoji viziji dejanskega: vse meje dopustnega in dovoljenega so v resnici že padle, nasilne likvidacije mamilarskih šefov pa se dogajajo z vednostjo in blagoslovom uradnih institucij. Nasilje je postalo del vsakdanjika, kar nazorno prikaže sklepni prizor prvenca, ko nogometno tekmo otrok za trenutek prekinejo oddaljeni zvoki uličnega streljanja. Prvenec je svojo lastno morečo distopičnost presegal s pomočjo premišljenih kontrapozicij, kar v drugem delu manjka po defaultu, saj ni več odlične Bluntove, ki je omilila disonanco med moralnostjo gledalca in amoralnostjo (filmskega) sveta.

Ostali so le še volkovi, zaradi česar scenarij, pod katerega se znova podpiše Taylor Sheridan, zelo očitno trpi. Priznani teksaški pisec, znan predvsem po neovesternu Hell or High Water (2016) in hladni kriminalki Wind River (2017), nas skuša s serijo medlih poizkusov prepričati, da sta Brolin in Del Toro kar naenkrat vsaj antijunaka, če ne celo junaka, čeprav sta bila seveda vzpostavljena kot izrazita antagonista. Kot še bolj ključna pomanjkljivost se izkaže preočitna želja po nadaljevanjih. Namesto bogatega moralnega medteksta nekonvencionalnega predhodnika, ki je črpal iz stranskih zgodb, je tokratna podzgodba najstnika Miguela (Elijah Rodriguez) bolj ali manj v funkciji predvidljivega zapleta. Franšizenje je posebej moteče v finišu, ko splošni vtis krepko zamaje vsiljiva, hollywoodska, nediegetska napoved tretjega dela.

sicario

Ekonomsko motivirane producentske odločitve zmotijo posebej zato, ker je sicer Sheridan ob spremljavi odličnih igralcev tudi tokrat izredno učinkovit, ko v svojem slogu namesto na izobilje dialogov stavi na karakterno ekspozicijo protagonistov. Ne manjka niti brezhibna (tehnična) izvedba in to navkljub odsotnosti prvotne prvokategorniške filmarske zasedbe, sestavljene iz režiserja Denisa Villeneuva, direktorja fotografije Rogerja Deakinsa in preminulega skladatelja Jóhanna Jóhannssona. Boj na meji je tudi v režiji Italijana Stefana Sollime (Gomora, 2014–16) in ob spremljavi pulzov islandske čelistke Hildur Guðnadóttir še naprej brutalen, distopičen in transgresiven. Racije in cestne formacije so pogostejše, droni smrtonosnejši, helikopterske zasede eksplozivnejše, udarni strelski obračuni pa z udarnostjo spet spominjajo na Elitni vod (2007) Joséja Padilhe.

Žal pa je potrebno ugotoviti, da je nadaljevanje v primerjavi s prvencem kljub magnetični, hiperrealistični vizualizaciji vsebinsko manj prepričljiv prikaz eksistencialne nočne more južno od meje kot posledice neprestanih kartelnih spopadov. Pričakovana posledica nadaljevanja za vsako ceno.

Vtis: 

IMDb

Lebinger

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

2 comments on “Sicario: Day of the Soldado (2018)

  1. Meni je bilo tole eno navadno razočaranje. Soliden, vendar plehko generičen triler z oportunističnim nastavkom za še en film. Pravzaprav nekakšno mašilo med prvim in tretjim (če sploh bo). Brez veze. Brolin je rutinsko nezanimiv, ostale sem pozabil že sproti, da o čudežnem preživetju del Torovega lika ne govorimo.

  2. Mnja, mene je sicer tudi tokrat zelo navdušila hiperrealistična kinematografija, saj so akcijski prizori zelo udarni in dobro koreografirani. V tem pogledu je zame še vedno milje od povprečnih akcionerjev. Je pa v primerjavi s prvencem tole več korakov nazaj, se popolnoma strinjam.

Leave a Reply to Lebinger Cancel reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *