maxresdefault

Spider-Man 2 (2004)

Življenje Petra Parkerja je postavljeno na glavo. Vse večja odgovornost, ki se mu kot superheroju nalaga na ramena, ima negativne posledice na njegovem osebnem življenju. Postaja odujen od prijateljev in družine, za študij mu neprenehoma zmanjkuje časa, še preprosto delo, ki ga ima kot dostavljalec pic, je zanj nemogoče. Mary Jane, njegova simpatija, pa je zaradi omejenega časa, ki ji ga namenja ali bolj točno ne namenja, nad njim razočarana. Zločin v New Yorku nikoli ne spi, zato se vse večkrat znajde v svojem kostumu, namesto, da bi se posvetil svojemu življenju, ki mu vse hitreje polzi skozi prste. Biti superheroj sploh ni tako zabavno kot se sliši, vsevečji gnev, ki pa ga Peter čuti do samega sebe, posledica želje da bi postal boljša oseba kot je zdaj, ga od znotraj razjeda, pravtako pa dvojno shizofreno življenje, s katerim se spopada vsak dan postaja vse bolj nevzdržno. Sledi izbira, ki jo mora Peter izbrati, ali bo njegovo celo življenje zaznamovano s samožrtvovanjem, ali pa je prišel čas, da svoj kostum obesi na klin in se raje posveti samemu sebi svojim ambicijam, željam in sanjam.

mv5bmtcxodg2nji2n15bml5banbnxkftztgwmjy3otuxmti-_v1_

Preden je Marvel z Iron Manom krstil začetek svojega filsmkega vesolja (MCU), ki ga je dandanes pripeljal do nepredstavljivo velikih raszežnosti, je šlo le za zbirko stripov, s sicer zanimivimi liki, ki jih nikoli niso uspeli uspešno spraviti na velike zaslone. Če pogledamo zgodnje verzije Thora, Hulka in Stotnika Amerike, postane jasno, da gre za sila preproste slabo narejene B filme, ki se niso mogli kosati z visokoprodukcijskimi superherojskimi filmi rivalov iz DC-ja. Super Man režiserja Michaela Donnerja in Batman Tima Burtona, sta bila neprimerno boljši realizaciji originalnega materiala. Čeprav je šlo za finančno uspešne filme, so studijski konglomerati šele s prihodom Spider Mana Sama Raimija doumeli, da gre za lastnine, ki lahko na letni ravni z vsako novo instalacijo ustvarjajo na stotine milijonov. Renesansa superherojskih filmov v kateri trenutno živimo se je začela ravno s Spider Manom, saj je vizualna genijalnost Sama Raimija dokazala, da ne gre le za cenene klišejske filme, ki ustrezajo le piflarjem, ampak za zlato jamo, ki je v naslednjih letih postala največji del filmskega mainstreama.

Nepredstavljiv uspeh, ki ga je že s svojim prvim delom dosegel Spider Man bi se dalo pripisati dobro uigrani igralski zasedbi in seveda režiserju. Sam Raimi je pri rosnih dvajstih letih s prijateljema Bruceom Campbellom in Robom Tappertom ustvaril eno klasik današnjega horror žanra. Seveda govorimo o trilogoji filmov Evil Dead, ki so s svojimi zanimivimi energični kadri, drznimi premiki kamere in fluidno izpeljanimi prizori filmom dali nezamenljivo vizualno podobo, ki je vse do danes ohranila svoj kultni status. Marvel je s svojim izborom režiserja zadel terno, in rezultat je bila prava pravcata mala mojstrovina. Film je bil odličen poklon originalnemu materialu, posnet v vizualnem slogu Sama Raimija, ki je obenem zadovoljil finančno misleče producente in v zadnji fazi dosegel velik kritični in komercialni uspeh.

spiderman-ii-2004

Peter Parker, ki ga je igral Tobey Maguire na zaslonu še nikoli ni izpadel tako verjetno. Obe pozejši verziji Andrewa Garfielda in bolj nedavna Toma Hollanda sta sicer, sami po sebi, neupoštevajoč film katerega del sta bila, čisto primerna, ampak čustvena in socialna negotovost Petra Parkerja nikoli ni bila predstavljena bolje. Vse čudne grimase, patetični izbruhi joka in samopomilovanje se originalnemu stripovskemu liku prilagata kot rokavica. Seveda pa je Maguirejeva predstava precej več kot to, saj se nam more Peter obenem smiliti, hkrati pa zaradi svoje nerodne pojave, vedno izpade »avtsajdersko«, zato razumemo, zakaj nima veliko prijateljev. Pravi užitek je gledati vse stranske like s katerimi ima opravka Peter. JK Simmons vlogo J Jonah Jamesona, ekscentričnega urednika časopisa, odigra brezhibno.  Njegova ena in edina želja je, da bi enkrat za vselej oblatil sloves Spider Mana, in ga v luči javnosti bolj kot heroja predstavil kot zločinca. Gre za izjemno prodoren in zanimiv lik, in JK Simmons je v omejenem številu kadrov izkoristil vsako sekundo, ki mu je bila na voljo. Skorajda vsi stranski liki, ki se pojavijo, četudi le za par sekund pustijo zelo močan vtis, in so skozi ta omejen čas, zaradi svojih zanimivimi karakternih lastnosti, nam gledalcem še dolgo ostali v spominu.

Glavni antagonist filma je brilijantni znanstvenik Otto Octavius, ki postane žrtev svojega lastnega laboratorijskega poskusa, v katerem izgubi svojo ženo. Soočen z demoni njegove lastne kreacije, in potisnjen na samo dno svoje eksistence, si nadane alterego, in postane Dr. Octopus. Odločen da bo na novo izdelal in ponovil svoj laboratorijski poskus, mu načrte prekriža Spider Man. Dr. Octopus je nadvse primeren nasprotnik, saj imata s Petrom osebno povezavo, slednji je namreč kot študent obseden z njegovimi deli in ga smatra za vzornika, obenem pa je Octopus temačen odsev Petra samega, genijalni posameznik z najboljšimi nameni, ki po krutem spletu okoliščin ostane izgubi vse, je vednoprisoten opomnik, za Parkerja, kaj se mu lahko zgodi, če ne bo upošteval besed svojega strica Bena. Z veliko močjo pride velika odgovornost.

p2friqykqpj3dxsyvoca60rqj9x

Po dobro sprejetem prvem delu Spider Mana, ki je izšel leta 2002, je bil Raimi in njegova ustvarjalna ekipa pod toliko večjim pritiskom. Nadaljevanja uspešnih filmov so presenetljivo nehvaležen posel, kar se je v zgodovini te umetnosti že nemalokrat izkazalo za resnično, a je ravno drugi del Spider Mana, o katerem govorimo poleg vseh nians, ki jih perfektno zadane tudi odličen sequel. Seveda je tu treba omeniti dobro izpeljan dramatičen konec prvega dela, ki je zgodbo zadovoljivo zaključil in položil trdne temelje za nadaljni razvoj. Vsa karakterna drama, Petrov težaven odnos s Normanom Osbournom, ki Spider Mana krivi za smrt svojega očeta, in ne ve, da se za masko skriva njegov najboljši prijatelj, njegova tendenca da bi Teti May končno povedal, da je za smrt njegovega strica Bena kriv on sam, in nenehna spogledovanja z Mary Jane, ki si jo želi, a vendar ve da je zaradi njegovega skritega dvojnega življenje kakršna resna romantična zveza nemogoča, so vse temelji, ki so bili skrbno postavljeni že od samega začetka.

Jasno je torej, da imamo opravka z režiserjem, ki je bil za časa snemanja na vrhu svojih sposobnosti in igralsko zasedbo, ki je bila posrečeno izbrana. Sicer je pomembnost filma zelo lahko zreducirati le na to, da je šlo pravzaprav le za predhodnika Superherojskih blockbusterjev, ampak vseeno ne smemo spregledati, da je film, sam po sebi, ne le odlična adaptacija Spider Mana, ampak tudi vizualno vznemerljiva, dramatično dodelana kreacija, ki je s svojim slogom, humorjem in in nespornim vizionarstvom začrtala pot, ki so ji kasneje z velikim uspehom sledili vsi Marvelovi filmi. Če je Iron Man oče Marvelovega filmskega vesolja, je Spider Man nedvomno njegov dedek.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *