577155-10-best-original-netflix-tv-series-1

Od serijskega morilca do TV serij

V sodobnih zahodnih kulturah v zvezi s serialnostjo velja dvoje: princip serilanosti dominira popkulturni estetiki in njenim reprezentancijam; hkrati pa je serialnost ali serijskost dobila pejorativen oziroma zlovešč pomen – serijska monogamija, serijska proizvodnja, serijski umor. Zakaj je tako? Kaj je v aktu tako zelo grozljivega, da se je serijski umor ločil od ostalih vrst umora kot kategorija sui generis? Odgovor ponuja Jenkins, ki v svojem referenčnem članku ‘Catch Me Before I Kill More’ koncept serialnosti umesti v zgodovinski kontekst intenzivnega ideološkega konflikta, v osemdeseta leta prejšnjega stoletja v ZDA. Četudi lahko tisto, čemur pravimo serijski umor, preučujemo tudi v prejšnjih zgodovinskih obdobjih, je serijski umor kot koncept, kot idealni tip, relativno nov fenomen.

Vztrajanje serijskega morilca, da ne popusti glede svoje želje, fascinira in vabi. Inter-pasivnost je torej treba dojeti kot temeljno obliko subjektove obrambe pred uživanjem. Preostanek uživanja, ki se ni uspel prevesti v mondeno pasivnost, aktivni del pasivnosti, pa se manifestira kot prisila, obsesija, ponavljanje vedno vnovičnega “Še” gledanja. Serijskost je tisto, kar vznikne kot nelagoden preostanek transformacije subjekta iz aktivne v pasivno pozicijo. Obžalovanje, da ne uživamo mi, ampak nekdo namesto nas, krivda, ki nastopi ob misli “Saj vem, pa vendar…” vodi v transformacijo aktivnosti v pasivnost. Če temu dodamo serialnost dobimo interpasivnost, forma serialnosti nas ohranja v iluziji, da še vedno nekaj počnemo s svojim življenjem. Prisila ponavljanja, to freudovsko ime za serijsko formo, nam daje substanco subjektivizacije.

713

Princip ponavljanja, odsotnost prekinitve repeticije, prav tako značilen za serijske morilce, je grozeč že v mitoloških kontekstih in krščanski tradiciji, pa tudi v sodobnih popularnokulturnih reprezentacijah, celo v na videz banalnih šolskih vzgojnih ukrepih, ko je učencu recimo naročeno, naj na tablo tisočkrat napiše, da se bo odslej lepše vedel ali redno delal domače naloge. Repeticija ni brezplodna in brezciljna, v samem temelju je obsesivne narave, je onkraj zavestnega.

Princip serialnosti je eskaliral v navidez takojšen način konzumpcije in zadovoljitve. TV serije gledalca zgrabijo na drugačen način kot film – najbolj splošno in grobo rečeno; v kontekstu filma so zvezdniški igralci, v kontekstu TV serij pa liki, ki jih upodabljajo. Princip serialnosti daje vtis, da se fikcijska življenja likov med epizodami, daleč od kamer in občinstva, nadaljujejo. Tudi najbolj kultni filmski liki se ponavadi pojavljajo v nadaljevanjih oziroma serijah. Če že ne zanalašč, pa se njihova ponavljajo vsiljujejo gledalcu. Še ena zanimiva ugotovitev; v filmskih serialnih upodobitvah serijskih morilcev je glavna zvezda vedno serijski morilec, v televizijskih serijah, ki tematizirajo serijske morilce, pa na mestu identifikacije stoji “good guy”, FBI-jevec, forenzik, profiler. Paradoksalno je, da je serijski morilec v krajši formi filma lahko glavni lik, zvezda, medtem ko z njim v seriji, ki je za serijsko morjenje najbolj primerna, večinoma opravijo znotraj ene epizode. Je mogoče, da je lahko serijski morilec zvezda v seriji zgolj, če je hkrati tudi FBI-jevec, forenzik, profiler – torej Dexter Morgan?

Literatura: Krečič, Jela in Novak, Ivana. 2011. Proti koncu: sodobna TV serija in serialnost. “Še” – Od serijskega morilca do TV serij (Eva Vrtačič). Ljubljana: Slovenska kinoteka

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *