1_zj4ts86ykb9yhycb9k9ffg

Sprehod v preteklost: Postapokaliptični Stalker (1979)

Andrej Arsenjevič Tarkovski leta 1979 posname Stalkerja; osnova scenarija je kratki znanstvenofantastični roman bratov Strugatski Piknik na robu ceste. Če sledimo Agambenovi »Filozofiji ločila«, v filmu pik ni, so pa tropičja: jebela cesta … Tarkovski skupaj z avtorjema – predvsem pa kasneje sam – iz romana oziroma scenarija odpika vse »sestavine znanstvene fantastike«, pa tudi, kot zapiše v svoji knjigi Ujeti čas: razmišljanja o filmu, vse eisensteinovsko »despotsko«, ki bi gledalcu ne pustilo dihati oziroma mu ne pustilo »tiste izrazite nedoločenosti, ki je morda najbolj zapeljiva kvaliteta v umetnosti in ki omogoči, da posameznik vzpostavi stik s filmom«.

Tarkovski v Stalkerju odpika vse, kar bi motilo gledalčev »Beli, beli dan«, kar je bil prvotni naslov njegovega filma Zrcalo (Zerkalo, 1975) … Tropičje – ki piki doda še dve in tako poudari predvsem belino med njimi ter s tem zaključuje, a hkrati pušča odprto in nedoločeno – kot filmsko platno: beli oltar, kot ga je poimenoval večno alter režiser Ivan Obrenov …

stalker3

Film se dogaja v postapokaliptičnem svetu nedoločene prihodnosti, v katerem vodiči, Stalkerji, tvegajo življenja, ko ljudi tihotapijo v skrivnostno Cono, močno zastraženo zapuščeno območje, kamor naj bi nekoč padel NLP ali meteorit, vse to pa z namenom priti v tako imenovano »sobo«, v kateri naj bi se uresničevale najskrivnejše želje. »In ko se Pisatelj in Znanstvenik, ki ju vodi Stalker, odpravita na tvegano pot po širjavah Cone, jima Stalker v nekem trenutku pove resnično zgodbo ali legendo o nekem drugem Stalkerju, imenovanem Ježevec. Tudi ta se je podal na skrivno mesto, zato da bi prosil, da bi se obudil k življenju njegov lastni brat, ki ga je po njegovi krivdi ubilo.

Ko pa se je Ježevec vrnil domov, je odkril, da je postal bajno bogat. Cona je uresničila tisto, kar je bila v resnici njegova najsrčnejša želja, in ne želje, za katero si je želel predstavljati, da mu je najdragocenejša. In Ježevec se je obesil.« Vstopi v »sobo«, pa boš jebal Ježevca … Gotovo se v tej »sobi« znajdemo vsi, tako ali drugače razmišljajoči o gibanju podob, ki jih je v čas Stalkerja »ujel« Tarkovski: »V tem filmu sem želel opredeliti […] stvar, ki je po svojem bistvu človeška, ne da se je raztopiti ali razdeliti na dele, ki se kot kristal oblikuje v duši vsakogar med nami in ki ustvarja vse naše vrednote. Kajti četudi se […] potovanje na zunaj konča neuspešno, je v resnici vsak junak pridobil nekaj neprecenljivega: vero.«

stalker6

Je to lahko ne nazadnje tudi vera v patafizičnega boga Alfreda Jarryja, definiranega kot »tangentna točka med ničlo in neskončnostjo«? Bi lahko potegnili vzporednico med Pisateljem, Znanstvenikom in Stalkerjem na eni strani – ter na drugi patafizično Sveto trojico, ki jo sestavljajo Dr. Faustroll, pavijan po imenu Bosse-de-Nage, ki ne zna izreči drugega kot »ha ha«, ter zapisovalec prigod oziroma narator Jarryjevega romana Panmuphle? Se nam lahko v Coni izpolni tudi želja po malo humorja?

»Film je želel omogočiti občinstvu, da bi čutilo, kaj se dogaja zdaj in tukaj, torej da je Cona tukaj […]« – v času »kralja [spletnih] trolov«. »Morda se Pisatelj napoti v Cono zato […], da bi ga Neznano začudilo in presunilo. Na koncu pa je neka preprosta ženska tista, ki ga zares presune [..]«

Avtor: Anže Okorn, Slovenska kinoteka

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *