widows_campa_banner

Widows (2018)

Steve McQueen je britanski filmar s prav posebnim občutkom za sedmo umetnost, kar je doslej uspel dokazati s svojimi tremi celovečerci; biografijama Hunger in 12 Years A Slave ter psihološko dramo Hunger. Njegovi filmi niso namenjeni temu, da gledalca nemudoma osvojijo, ampak jim je potrebno nameniti več ogledov, da razkrijejo vse svoje kvalitete. Če nam je všeč ali ne, McQueen si je uspel izoblikovati stil, kjer ni sledu o predvidljivosti, cenenosti in površinskosti. Zato so bila pričakovanja ob izidu njegovega novega filma, kriminalnega trilerja Widows, kakopak na visoki ravni. Zgodba se vrti okoli štirih vdov, katerih pokojni možje so bili kriminalci in za seboj pustil ogromen dolg, katerega lahko odplačajo z organizacijo ropa, ki s seboj prinaša visoko stopnjo tveganja.

Rezultat iskanja slik za WIDOWS movie

McQueen se s pričujočim izdelkom loteva že nekoliko zlajanega žanra t.i. “roparskih kriminalk”, vendar se pri tem poslužuje nekonvencionalnih prijemov. Filmi o ropih so ponavadi hitri, dinamični in dajo gledalcu malo prostora za dihanje, Widows pa vse počne ravno obratno; tempo je počasen, veliko poudarka je na likih in njihovih interakcijah, zgodba nikoli ne zaide v območje predvidljivosti, akcija pa je rezervirana zgolj za zadnjih 20 minut. Takšen pristop je več kot dobrodošel, saj prinaša svežino in prostor za razvoj tistih delov zgodbe, ki so v vsebinsko podobnih izdelkih pogosto spregledani. Vrhunec filma predstavlja Viola Davis, ki znova dokaže, da je ena najboljših filmskih igralk ta hip; njen lik Veronice je precej realističen in vsebuje ravno pravšnjo mero drznost, odločnosti kot tudi ranljivosti in čustvenega naboja, da se gledalec poistoveti z njeno stisko in iskanjem rešitev. Film prav tako zasije v zadnji tretjini s prikazom ropa, ki poskrbi za nekaj prepričljivih dramatičnih trenutkov in zasukov v zgodbi.

Rezultat iskanja slik za WIDOWS movie

Tu pa se dobre plati filma Widows žal tudi končajo. Upam si celo reči, da gre za eno večjih filmskih razočaranj letos. Glavna težava filma je namreč, da se gledalec z zgodbo in večino likov (izjema je že omenjena Veronica) nikoli ne čuti povezanega. Slednji so z izjemo Veronice osebnostno prazni in dolgočasni, še posebej karikaturni pa so moški liki, ki kar tekmujejo v tem, kdo bo v pretiravanju dosegel nivo zlikovca iz Disneyjevih animiranih filmov. Robert Duvall postreže z najslabšo igro v svoji karieri, medtem ko je Daniel Kaluuya kot plačani morilec preprosto patetičen, Colin Farrel pa je… no, kot vedno Colin Farrel. Nič boljše jo ne odnesejo ženski liki, ki so vstavljeni v zgodbo zgolj zato, da Davisovi delajo družbo, še posebej Cynthia Erivo, ki je v zgodbo vržena brez pravega razloga. Nasploh se zdi, da skuša film vzpostaviti čustven stik med gledalcem in osrednjimi junaki zgolj s poudarjanjem, da gre za ženske, ki morajo trpeti zavoljo slabih odločitev svojih mož. To je vsekakor pomemben del njihovih osebnosti, ne pa bi smel biti edini.

Rezultat iskanja slik za WIDOWS 2018

Kot oboževalec Steva McQueena sem se močno trudil, da bi mi film Widows bil všeč, vendar pa me je med ogledom ves čas spremljal občutek praznine. Kot da je McQueen v svojem prizadevanju, da bi izpostavil “girl power”, pozabil na zanimivo zgodbo in like, do katerih bi lahko vzpostavili vsaj minimalno čustveno vez. Z redkimi trenutki odličnosti je Widows močan korak nazaj za enega najbolj unikatnih filmarjev ta hip.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *