eyqxosovr4aq7u5fhzys

Pet filmov filmskega festivala Liffe

Tudi ekipa Desete umetnosti si je ogledala nekaj filmov na 29. ljubljanskem mednarodnem filmskem festivalu Liffe. Ponujamo vam pet naključnih celovečercev s kratkimi recenzijami. Žirija je glavno festivalsko nagrado vodomec soglasno dodelila filmu Bojevnica / Kona fer i strid režiserja Benedikta Erlingssona.

House That Jack Built (2018)

Zgodba preko pogovora z metaforičnim onostranstvom in ultimativnim sodnikom predstavi pet naključnih incidentov – kot jim pravi Jack, ki gradi hišo. Takšno iz trupel. Jack je serijski morilec, ki skozi svoje »umetnine« dokazuje, da je vreden najnižjih krogov pekla. Po vsakem uboju je močnejši, vse dokler ponovno ne podleže morilski senci, ki ga ulovi in prisili k novemu klanju. Režiser in scenarist Lars von Trier hodi po tanki meji med umetnostjo in nesmiselnim sadizmom nad ženskami, ki hrani njegove lastne sprevržene frustracije in ga tako rad filmsko podoživlja. Film ponudi možnost retrospektive in je hkrati v svojem nasilju poetičen, a je stranski komentar njegova edina kvaliteta. Ni toliko šokanten, kot je nepotreben šok efekt. Posiljena umetnost in poceni poskus želje po pozornosti.

Vtis:

Person to Person (2017)

Film režiserja Dustina Guyja Defe v svoji lahkotni izvedbi ne nosi dinamičnega tona in analognega sporočila, ki sta bila značilna za tovrsten “Woody Allen slog snemanja”, ki je prednjačil v 70. letih prejšnjega stoletja. Šlo je za ameriške neodvisne filme, ki so na humoren način pripovedovali zgodbe o malih ljudeh v velikem mestu, ekscentrikih in posebnežih, nevpadljivih in nepomembnih za širšo sliko. Film stavi na idejo medosebnih odnosov, ki se zgodijo mimogrede in nepričakovano; medosebne izkušnje, ki nas oblikujejo, pa se jih niti ne zavedamo. Življenje se zgodi in je vse okoli nas. V najboljšem primeru Iz oči v oči ostane neškodljiva diverzija od udarnejših spektaklov, ampak so namesto potencialno zanimive zgodbe v središču pozornosti malenkosti in posamezni detajli, ki ne tvorijo pomenljive celote.

Vtis:

High Life (2018)

Pri zamišljanju novega filma je bila prva podoba v glavi kontroverzne režiserke Claire Denis vrt v vesoljski ladji, ki predstavlja Zemljo. Tokrat je znana ustvarjalka za spremembo snemala v angleškem jeziku, saj si nikakor ni uspela predstavljati francosko govorečih astronavtov. Vedno je vedela, da bo svoj nov projekt odprla z idejo življenja v nemogočih razmerah zadušljivega in klavstrofobičnega plovila, ki drvi na sam konec vesolja. Ni pa slutila, da bo v tem vesolju prisotna še soba za »fukanje«, ki bo poleg vrta edina resnična distrakcija in razlog za preživetje skupine obsojenih kaznjencev, ki so misijo sprejeli kot edino možnost za svojo odrešitev. V ozadju znanstvene fantastike se skriva zgodba o nežnosti, zaupanju in iskrenosti. To ni film o seksu, temveč o seksualnosti.

Vtis:

The Favourite (2018)

Provokativni grški režiser Yorgos Lanthimos nadaljuje z bizarnimi dramami in kot jazbec veselo skače naprej s fascinacijo nad živalskimi podobami v filmu. Najprej je bil pasji zob, sledili pa so jastog, jelen in sedaj še zajci. Tokrat naslika Anglijo v 18. stoletju, kjer šibka in bolehna kraljica Anne drži prestol skupaj z bližnjo prijateljico dvorno damo Sarah. Ko se pojavi nova služabnica Abigail, njeni čari prevzamejo kraljico in razkoljejo kraljestvo. Najljubša je študijsko delo poetične kinematografije in navdihnjene uporabe filmskega objektiva, ki namesto konvencionalnosti ujame parado absurda angleškega dvora. Slednji šokira s pompoznostjo, banalnostjo in spolno histerijo. Gonijo se kot zajci. Razuzdani in psihološko neuravnovešeni liki namreč, ki v hladnih sobanah istočasno odločajo o prihodnosti naroda. Nevrotičen svet s pronicljivimi podtoni, ki zadenejo šele ob globljem premisleku.

Vtis:

Climax (2018)

Francoski plesalci se na hladen zimski večer zberejo v odmaknjeni prazni zgradbi, da bi vadili in trenirali. Za ples in umetniško svobodno izražanje so pripravljeni tudi umreti, toda tisto, kar jih čaka, je vseeno nepredstavljivo. Praznovanje se kmalu spremeni v halucinogeno morijo, ki udari po tem, ko nekdo v punč zmeša neznano količino LSD-ja. Gaspar Noe je posnel pravo rejversko nočno moro, ki duši z utesnjenim občutkom in psihadelično vizualizacijo. Umazan film, po katerem se prileže hladna prha, ki spere gnus in ostudnost videnega. Glasbeni ritem v ozadju pa ne popušča, ampak prevzame in vodi do tragičnega konca. Za mnoge je izkušnja, ki jo s svojim psihološkim terorjem ujetosti znotraj zblaznelega uma predstavlja Vrhunec, nevzdržna in prenaporna. Drugi v njej vidijo umetniško delo.

Vtis:

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *