jack2-0

The House That Jack Built (2018)

Jack (Matt Dillon) je nesojeni arhitekt, ki si želi zgraditi hišo. Je čeden, visoko inteligenten in pedanten, saj boleha za obsesivno kompulzivno motnjo. A tisto, kar ga definira, je to, da je serijski morilec. Psihopat, ki hrani svoje žrtve v zapuščeni hladilnici sredi mesta in jih dojema kot svoje umetnine. Psihološka grozljivka The House That Jack Built, sicer najnovejši film danskega ekstravagantneža Larsa von Trierja, je kronika Jackovih morilskih izletov z osredotočenostjo na pet dogodkov (oz. incidentov), ki so na tak ali drugače način zaznamovali njegovo “kariero” sejalca smrti. Osrednja rdeča nit pa je prekinjena s flashbacki in napol dokumentarnimi in samoreferenčnimi video eseji na temo estetike grdega v umetnosti ter visoke družbene tolerance do nasilja.

Rezultat iskanja slik za THE HOUSE THAT JACK BUILT

Von Trier je eden od najbolj samosvojih in problematičnih filmarjev, ki se brezkompromisno in udarno spusti v samo brezno naše družbe in iz njega izvleče najbolj temačne in depresivne portrete vsakdana, pred katerimi si vedno znova zatiskamo oči. Tudi v primeru filma The House That Jack Built ni nič drugače; von Trier se namreč spusti z vajeti ter postreže z zastrašujočim portretom delovanja uma psihopata, ki skuša z ubijanjem kontrolirati svoje šibkosti, kot je že omenjena obsesivno kompulzivna motnja ter splošno pomanjkanje empatije. Jack se sprejme kot lovec, ljudje pa zanj postanejo zgolj plen, s katerim lahko eksperimentira na vse možne sadistične načine. Zato ni presenetljivo, da je film poln izredno brutalnega nasilja, ki je povzročal množična zapuščanja kinodvoran ter cunami slabih kritik.

Rezultat iskanja slik za HOUSE THAT JACK BUILT

In ne bom lagal, če rečem, da razumem tiste, ki jim je film odvraten ali dolgočasen. Von Trier je namreč tiste vrste filmar, ki brezkompromisno sledi svoji umetniški viziji in ga pri tem ni sram gledalca tudi konkretno oklofutati. A to, kar von Trier počne v tem filmu, je zgolj razgaljanje družbe, v kateri živimo. Družbe, v kateri se nasilje tolerira ali pa celo vzpodbuja. Glavni (anti)junak namreč nekje na polovici svoje poti ugotovi, da so umori postali preveč enostavni, zato začne tvegati in postajati vse bolj nepremišljen, kar pa njegovega morilskega pohoda ne ustavi. Še več; tudi ko se Jack pred policistom razkrije kot serijski morilec, ga ta zavrne pod pretvezo, da gre za blodnje zmedenega pijanca. In ko v naslednjem prizoru ena od Jackovih žrtev dere skozi okno in kriči na pomoč, naleti zgolj na odmev tišine.

Drugo mnenje: Zgodba preko pogovora z metaforičnim onostranstvom in ultimativnim sodnikom predstavi pet naključnih incidentov, kot jim pravi Jack, ki gradi hišo. Takšno iz trupel. Jack je serijski morilec, ki skozi svoje »umetnine« dokazuje, da je vreden najnižjih krogov pekla. Po vsakem uboju je močnejši, vse dokler ponovno ne podleže morilski senci, ki ga ulovi in prisili k novemu klanju. Režiser in scenarist Lars von Trier hodi po tanki meji med umetnostjo in nesmiselnim sadizmom nad ženskami, ki hrani njegove lastne sprevržene frustracije in ga tako rad filmsko podoživlja. Film ponudi možnost retrospektive in je hkrati v svojem nasilju poetičen, a je stranski komentar njegova edina kvaliteta. Ni toliko šokanten, kot je nepotreben šok efekt. Posiljena umetnost in poceni poskus želje po pozornosti.

Gal Jerman

Rezultat iskanja slik za the house that jack built 2018

Četudi je nasilje v filmu odvratno in ekstremno, pa se pod vsem tem gravžem skriva zviti družbeni komentar o stanju družbe, ki tolerira ali celo vzpodbuja nasilje, njegove žrtve pa potisne na stranski tir ali pa preprosto utiša. Jack, ki ga perfektno odigra Matt Dillon, uteleša aroganco, pomanjkanje empatije in sadizem sveta, ki hojo čez trupla dojema kot sprostitev ali kot nedolžno otroško igro. Jacku edino družbo predstavlja Virgil (Bruno Ganz), njegov filozofski sogovornik in vodič skozi pekel, zasnovan v stilu Dantejeve Božanske komedije. Dialogi med Jackom in Virgilom znajo biti marsikomu dajati vtis pretencioznega nakladanja, vendar kot že rečeno; to je von Trierjev stil, na katerega smo se nekateri že pošteno navadili in nam zato ne povzroča preglavic.

Drugo mnenje: Po vsakem uboju je Jack močnejši in kot senca pod ulično svetilko njegov ego raste. Vmes pa ga že lovi svetloba naslednje svetilke, saj ta predstavlja napetost, ki jo lahko razreši le z novim ubojem. Nasilje je velik del zgodbe, a je hkrati šok efekt, ki nekatere vabi, druge pa odvrača. Kar je res zapeljivo, so posamezne ideje znotraj zgodbe; trideset minut predolg prikaz psihologije serijskega morilca, ki se zaključi z njegovim potovanjem pekel, kaže negative in kako šele ti izrišejo pravo temo in svetlobo. Kjer je največje temačno brezno, tam je največ svetlobe. Tudi človek je lahko popolnoma nehuman.

Gal Jerman

Rezultat iskanja slik za HOUSE THAT JACK BUILT

The House That Jack Built je film, ki bi ga težko priporočal gledalcem. Moji malenkosti se je zavoljo unikatne in brezkompromisne umetniške vizije, odličnega igralskega ansambla, srhljivo avtentičnega portreta psihopata, prefinjenega črnega humorja in brutalno iskrenega družbenega komentarja zdel enako fascinanten kot odbijajoč. Na vsak način pa gre za film, ki ga gledalec stežka pozabi.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

2 comments on “The House That Jack Built (2018)

  1. Človek ponudi prevoz in pomoč neznanki (Uma Thurman), resda nejevoljno in malce čudaško, ampak vendarle — in ona ga v zahvalo zajebava ter dobesedno žali? In to je kao profil geneze psihopatskega morilca — češ, baba si zaslužila smrt, saj je bila zoprna? Že tukaj sem hotel nehati z ogledom, a sem potem vendarle (žal) vztrajal. Šit od filma, IMHO. Von Trierju se je dokončno skisalo, tako kot njegovemu vzorniku Nietzscheju. Upam, da se motim in da bo kdaj dejansko še posnel kakšen konkreten film, ne le svojih terapevtskih samozadovoljevanj.

  2. Se popolnoma strinjam, poleg posameznih idej, ki jih Lars izrazi skozi tiste vizualne dialoge, in dobre igralske prestave Dillona, film ponudi poceni šok efekt. Ta del z Umo Thurman je bil popolnoma nemiseln in Lars je spet očitno izražal frustracijo nad “zateženimi” babami. V intervjuju je dejal, da tokrat kaže zblonega moškega, ampak ja, ubija zatežene in neumne babe. Mislim, da je prepoceni dobil pozornost s tem filmom.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *