bumblefeat

Bumblebee (2018)

Šesti celovečerec dobičkonosne akcijske franšize Transformerji, ki kinodvorane osvaja od leta 2007, prvič ni delo kalifornijskega režiserja Michaela Bayja. Travis Knight je predzgodbo Bumblebee naredil po vzoru opusa Johna Hughesa (Sobotni klub, 1985).

Ko govorimo o franšizi Transformerjev, je z vidika vsebine stvar zelo enostavna. V osnovi so ti filmi domišljijska vojna pripoved planeta Kibertron, v kateri bitko velikih robotov, ki se iz nekega kozmičnega razloga spreminjajo v zemeljska prevozna sredstva, bijejo zlobni Deseptikoni in dobri uporniki Avtoboti. Zakaj so se dobri fantje – khm – dobri transformerji odločili skriti prav na Zemlji, je že drugo vprašanje. Vredno odgovora? Niti ne.

Zgodba v seriji filmov, v kateri poleg izobilja vrtoglavih akcijskih prizorov redno pristanejo popularni filmski zvezdniki (Mark WahlbergMegan FoxAnthony HopkinsPatrick DempseyFrances McDormandShia LaBeouf), kot si lahko predstavljate, ni vredna posebne omembe. Trivialno, klišejsko, predvidljivo in dosledno raje bolj kot manj eksplozivno. Vse je podrejeno znanstvenofantastičnemu spektaklu, ki v srži osredišča fascinacijo nad gigantskimi, spreminjajočimi se roboti, ki nekje med zemljo in nebom – zakaj pa ne – vihtijo meč in prožijo eksplozive ter marljivo uničujejo urbano okolje. Če bi rekli, da je stvar brezglava zabava, se ne bi zlagali, bi se pa, če bi rekli, da je nišna, krepko zmotili.

Charlie (Hailee Steinfeld) and Bumblebee (as himself) are more than meets the eye in Bumblebee.

Samo prvi film je namreč studiu Paramount Pictures prislužil več kot 700 milijonov dolarjev, s preostalimi štirimi vred je bilo doslej v blagajne pospravljenih že čez 4,3 milijarde dolarjev, Marky Mark Wahlberg pa se redno znajde na lestvici najbolje plačanih igralcev. Poleg ameriškega so filmi vselej uspešnica na kitajskem trgu. Bumblebee bo glede na začetne številke franšizo zagotovo najmanj približal peti milijardi. Serija resnično privablja izredno velike množice, o tem ni dvoma. Zanimivo pri tem je, da so se producenti ne glede na to odločili spremeniti zmagoviti recept, saj so za filmsko predzgodbo rumenega Avtobota najeli manj znanega režiserja in animatorja Travisa Knighta (Kubo in dve struni, 2016), potem ko je doslej serijo režiral izključno ameriški frajer Michael Bay (Armageddon, Pearl Harbor, Podli fantje), znan po pompoznem, kinetičnem, kaotičnem filmarskem slogu.

Odsotnost bayhema, to je konstantnega bombardiranja gledalca z dinamičnimi prizori oziroma »čistega vizualnega adrenalina«, kot je stil stanovskega kolega označil Steven Spielberg, je z vidika kinematografije zelo opazna sprememba. Ker je akcijskih prizorov občutno manj, se ti zdijo bolje povezani z osrednjo nitjo, ki je tudi bolje razvita, res pa je, da se po odhodu iz kina ne boste tresli in puščali za sabo pokovke in politega pepsija. Bumblebeejeva akcijsko pridržana zgodba se piše leta 1987, ko se je malček med roboti znašel na odpadu v kalifornijskem obmorskem mestecu, kjer ga najde najstnica Charlie (Hailee Steinfeld), ki hitro odkrije, da morda njenega novega rumenega hrošča vendarle niso izdelali pri Volkswagnu.

2bumble

Režiser Knight je za šesti del serije zelo očitno navdih črpal iz zapuščine avtorja mladinskih večnic Johna Hughesa (Sobotni klub, Prosti dan Ferrisa Bullerja), tako da se film pravzaprav bere še najbolj kot zgodba o odraščanju. Charlie nima očeta, dneve pogosto preživlja v delavnici, na radiu pa se vrtijo Duran Duran, Bon Jovi, Simple Minds in A-ha. Saj ne, da bi filmar iz Oregona svoj navdih kakor koli skrival. Bumblebee ne le da v garaži pogosto gleda Sobotni klub, temveč tudi dviguje stisnjeno pest, prav tako kot je to v kultnem koncu storil ameriški igralec Judd Nelson. Oh, ta osemdeseta. Obdobje in s tem povezana nostalgija je sicer zelo pogost vir navdiha ameriški produkciji. Nazadnje je recimo lani poleti iz istih naslovov zajel Jon Watts (Spider-Man: Vrnitev domov), še bolj slojevito pa je okoli tega gradila Netflixova serija Stranger Things.

A takšni prikloni in pomežiki so varljivi. Po eni strani bo skladba Runaway skupine Bon Jovi v pravem trenutku pravega prizora brez dvoma pričarala dobre občutke, vendar ti montažni manevri žal prepogosto zadišijo po preračunljivih producentskih odločitvah in kopirajočem poustvarjanju starih uspešnic. Kritiki so Bumblebeeju morda res nadeli naziv najboljših transformerjev doslej, vendar to samo po sebi niti ni kdove kakšna pohvala. Bumblebee je simpatičen in nekoliko predolg izdelek tovarne sanj, ki pod prilepljeno nalepko osemdesetih vseeno skriva nekatere franšizne pomanjkljivosti. Bodo pa vsaj kinodvorane bolj čiste, to pa.

Vtis: 

IMDb

Lebinger

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *