06-l_nnylxxg

Glass (2019)

Režiser indijskega rodu M. Night Shyamalan moji malenkosti ni bil nikoli preveč blizu. Nekateri njegovi filmi so sicer solidni (Unbreakable, Split in The Visit), ampak glavni problem dotičnega filmarja je njegov gigantski ego in že kar kronična nagnjenost k pretencioznemu pripovedništvu, s katerim želi gledalcu dokazati, da je zelo pametna in čustveno globoka osebnost. To mogoče drži, toda pri tem je Shyamalan tako posiljen, da ogromno njegovih filmov izpade kot neke vrste avtomasturbacija. Zadnja leta se sicer zdi, da se je spravil k pameti in znova začel snemati gledljive filme, kar se je zgodilo z izvrstnim psihološkim trilerjem Split o psihopatskem shizofreniku z več kot 20. različnimi osebnostmi, ki v njem prebujajo ultimativno zlo s preprostim nazivom Zver. Film resda ni bil mojstrovina, vendar zavoljo odlične igre Jamesa McAvoyja in napete zgodbe z zanimivim preobratom, je izdelek zbujal upanje, da se je Shyamalan vendarle spravil k pameti.

Rezultat iskanja slik za GLASS 2019

Njegov najnovejši film je Glass, sicer sklepno poglavje v trilogiji “realističnih” superherojskih filmov, katero je začel triler Unbreakable in dobrih petnajst let kasneje že omenjeni Split, ki je šele ob odjavni špici nakazal, da se oba filma odvijata v isti resničnosti. Glass je tako zamišljen kot “grande finale”, kjer se znova srečajo osrednji junaki prejšnjih zgodb: “nezlomljivi” varnostnik David (Bruce Willis), nadpovprečno inteligentni oboževalec stripov Elijah (Samuel L. Jackson), ki trpi za redko boleznijo izredno krhkih kosti ter že omenjeni shizofreni psihopat (McAvoy). Dogajanje je tokrat postavljeno v prav posebno psihiatrično bolnišnico, kjer se ambiciozna psihologinja poskuša približati omenjeni trojici ter jo prepriča, da v resnici ne poseduje nadnaravnih moči, ampak da so te zgolj rezultat hude psihoze. Kmalu se izkaže, da ima Elijah pripravljen zlovešč načrt, ki bo za vedno spremenil obstoj superherojev.

Rezultat iskanja slik za GLASS 2019

Sodeč po prvih ne ravno vzpodbudnih kritikah se zdi, da je Shyamalanova kreativno trajala zgolj nekaj mesecev in žal mora to potrditi tudi moja malenkost. Glass resda ne dosega katastrofalnosti zmazkov tipa The Last Airbender in Lady in the Water, je pa po izredno solidnem predhodniku (Split) močan korak nazaj. Da ne bom preveč kritičen; film se lahko pohvali z odlično igralsko predstavo McAvoyja, ki z imitiranjem kar dvajsetih različnih osebnosti znova izredno navduši, prav tako pa Shyamalan postreže s prepričljivo temačno atmosfero in hkrati odpre nekatera zanimiva vprašanja o stripovski / superherojski kulturi ter posledicah njunega vpliva na družbo. Poleg tega ima Glass fascinantno iztočnico, ki predstavlja kontrast s trilerjem Unbreakable; v slednjem je glavni junak poskušal odkriti (in razviti) superheroja v sebi, v pričujočem pa se Shyamalan posveča destrukciji mita o herojih in njihovem izumrtju.

Rezultat iskanja slik za GLASS 2019

Fascinantne ideje pa same po sebi niso dovolj, če je njihova izvedba podpovprečna. Glass je film, ki ni niti približno tako zanimiv in domiseln kot bi pričakovali. Zatakne se že pri Willisu in Jacksonu, ki v nasprotju z Unbreakable delujeta tako naveličano in zdolgočaseno, kot da sta v filmu le zato, da pobašeta ček in jo pobrišeta k zanimivejšim projektom. Tega jima ne moremo zameriti, saj sta ujeta v nezanimivo in pogosto nesmiselno zgodbo, dopolnjeno z za Shyamalana značilnimi pretencioznimi dialogi, katerih edini namen je pumpanje filmarjevega ega. K temu dodajmo še vsebinske nelogičnost, strašansko počasen tempo, razvlečenost in antiklimatski končni spopad med osrednjimi junaki, ki bi moral zbujati vtis epskosti, ne pa splošne naveličanosti in patetičnosti.

Rezultat iskanja slik za GLASS 2019

Verjetno se bodo našli gledalci, ki jim bo film všeč, toda bojim se, da bodo mednje spadali zgolj Shyamalanovi najbolj goreči oboževalci, ki so še vedno prepričani, da je njihov idol nerazumljen genij. Kar pa je še slabše; to prepričanje po mojem mnenju ni tuje tudi Shyamalanu. Ne rečem, da določena mera samozavesti in trmoglavljenja pri filmarjih ne prinese dobrih rezultatov, toda zdi se, da je Shyamalan to mejo že zdavnaj prestopil in bo očitno deloval po principu: en korak naprej in dva nazaj. Zdaj pa se vprašajte, kako daleč bo prišel s takšnim tempom.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *