mv5bzmjhogywzdutyzg3ms00nwi3ltkynjaty2fhmjkxowizmzrjxkeyxkfqcgdeqxvyndy1mta4mze-_v1_sy1000_cr006311000_al_

Hell Fest (2018)

Slasher grozljivka Park groze (uradni slovenski kinematografski prevod) v slogu filmov iz 80. let prejšnjega stoletja prikaže tisto najhujše, kar se lahko zgodi v tematskem parku gravža in krikov. Drugi celovečerni film režiserja Gregoryja Plotkina, ki je bolj poznan kot vodja vizualnih učinkov pri projektih Paranormal Activity: The Ghost Dimension (2015), Happy Death Day (2017) in Get Out (2017), se poigra z idejo umetno ustvarjenega strahu znotraj takšnih zabaviščnih parkov, kjer je sicer vse strukturirano in zaigrano, toda med obiskovalci kljub tej zlagani strašljivosti vseeno vladata še kako resnična strah in trepet.

Še vedno je v zraku faktor nepredvidljivosti. Strah je namreč osnovni mehanizem za preživetje, ki se sproži kot odgovor na določene dražljaje, kot so bolečina ali nevarnost. Je sposobnost prepoznavanja nevarnosti in vodi k potrebi po soočenju z nevarnostjo ali begu pred njo. Seveda v parku veljajo nenapisana pravila, ampak ko enkrat vstopiš, nikoli ne veš, kaj se ti lahko zgodi. Vsi igrajo svojo igro, ta pa nikakor ni za tiste z občutljivim želodcem ali s šibkim srcem.

01-l_zfiqhys

Kaj pa bi se zgodilo, če bi nekdo od zaposlenih prekršil pravila, stopil iz “scenarija”, izgubil nadzor in začel resnično trpinčiti ljudi? Kaj bi se zgodilo, če bi se med množico pomešal serijski morilec? Potencialno zanimiv koncept, ki pa ni čisto originalen, saj smo videli že kar nekaj podobnih filmov. Glede na velikost dotičnega parka in število sodelujočih bi bilo takšno prijavo varnostnikom skorajda nemogoče obravnavati resno. In točno to se zgodi v sicer zelo predvidljivem in tipičnem Parku groze, ki v središče dogajanja in direktno pod nož ponovno postavi skupino študentov, ki so enako nedorasli kot so brezizrazni. Tam so, da zgledajo lepo in da umrejo. Še enkrat smo v klasični postavitvi nadležnih najstnikov, ki večino časa mislijo na seks, alkohol in zabavo, v napetih situacijah pa se obnašajo ignorantsko, nezrelo in neumno.

Scenarij ne ponudi dosti informacij o njihovih karakterjih, ker so tako zelo nepomembni. Enako skrivnosten je morilec, ki brez pravega razloga – razen za lastno izprijeno zabavo – tava po parku in kolje tiste, ki mu prekrižajo pot. To noč se je namenil dobiti Natalie, ampak bo ob ubijanju raje uživa počasi in preudarno. Kot Michael Myers iz Halloween le z drugo masko. In kot Jason iz Friday the 13th. V resnici kot praktično nešteto drugih demonskih pobijalcev, ki se spravljajo na pocestniško oblečene najstnice in športne tipe brez možganov. Takšni si pač zaslužijo smrt, kajne?

mv5bmtu4odiwoda1n15bml5banbnxkftztgwnzu0oteynjm-_v1_sx1500_cr001500999_al_

Študentka Natalie pride na obisk k najboljši prijateljici iz otroštva Brooke in njeni sostanovalki Taylor. Na noč čarovnic se podajo v zabaviščni park Hell Fest, tam pa jih čaka malo drugačna nočna mora, kot so pričakovali. Vse kar kriči po slabem filmu, ampak film dejansko pozitivno preseneti. Delno zaradi bogatega vizualnega aspekta, ki ga ponujajo dodelani seti, kjer mrgoli živih mrličev in umetnih iznakažencev, delno pa že zaradi solidnih igralskih predstav.

Za razliko od podobnih filmskih stvaritev, ki stavijo na učinek osnovne vedenjske paradigme, liki dejansko ne odbijajo že od samega začetka, ampak nas eden za drugim razočarajo v vrstnem redu in postopoma skozi film. Nekateri imajo celo zaznaven karakter, ampak več kot nekaj stavkov o njihovem ozadju ne izdajo. Najbolj plehka je naposled najbolj iznadljiva, tista najbolj prestrašena pa vendarle obračuna s človeško pošastjo in si s tem reši življenje. Pohvalno ga ne udari samo enkrat, ampak še naprej udriha po njem, dokler je ta ne razoroži.

mv5bmzuxmdy3mjkxm15bml5banbnxkftztgwntu0oteynjm-_v1_sx1500_cr001500999_al_

Nikoli ne veš, od kje bo kakšen skočil, le da je eden izmed njih še kako resničen. Ta igra svojo smrtonosno igro, ki pa ni za zlahka prestrašene. Preprosta premisa, kratka minutaža in nekaj nazornih ubojev na umazanih in temačnih hodnikih je lahko dovolj za povsem solidno filmsko sedenje čez 90-minutni pomežik slasher filmom, ki so danes vse bolj redki, še manj pogosto pa dobijo svoj prostor na velikem platnu. Nekaterim bo to zadoščalo, drugi pa bodo ob leni in nenavdihnjeni izvedbi filma razočarani. Hell Fest smo že videli. Stokrat.

Še največ truda je bilo vloženega v sceno, kostume in vizijo parka, ki deluje živ in delujoč. Videti je kot priljubljena destinacija mladih in neustrašnih. S krvjo umazane stene, trupla, čreva in kriki. To pa je praktično vse, kar lahko ponudi. Strašljive sobane in labirinti, skozi katere se morajo prebiti, če želijo preživeti, pa še enkrat več postavljajo vprašanje, zakaj obožujemo grozljivke. Zakaj uživamo v grozi? Vsaj dokler ta ne postane realna.

Vtis:

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *