suspiria_amazonstudios_ringer-0

Suspiria (2018)

Sprva nisem bil niti malo navdušen nad tem, da se pripravlja predelava kultne italijanske grozljivke Suspiria, ki je spregovorila o prestižni šoli v Berlinu, katero vodi zbor čarovnic. Vsi vemo, kako je s predelavami; v večini primerov izpadejo kot amaterski projekti filmarjev, ki zaradi neizkušenosti in naivnosti preprosto kopirajo duh izvirnika in mu dodajo nekaj “izboljšav” v upanju, da ne bo noben opazil, da pravzaprav gleda isti film. Neuspešnost predelav pa je kakopak krivda tudi filmskih studiev, katerim je edini cilj kovanje dobička za vsako ceno, tudi zavoljo šlepanja na nostalgijo, kar je dandanes žal postalo pravilo kot pa izjema. A nekaj upanja je v tem primeru ostalo, še posebej, ker je režijo predelave v roke vzel italijanski filmar Luca Guadagnino, ki je lansko leto navdušil z romantično dramo Call Me By Your Name, sprememba žanrskega ozračja pa bi rodila obetavne rezultate.

Rezultat iskanja slik za suspiria 2018

Okvirna zgodba se ne razlikuje preveč od originala; mlada balerina Susie (Dakota Johnson) prispe v Berlin in se včlani na prestižno plesno šolo, za katero se izkaže, da jo vodi kult čarovnic. Prvo, kar pri pričujočemu filmu pade v oči, je Guadagninova zavestna in pametna odločitev, da se bo popolnoma distanciral od posnemanja Argentovega “krvavega kiča” in namesto tega ustvaril popolnoma drugačno ozračje. Dogajanje je resda še vedno postavljeno v Berlin, toda ta je vizualno izrazito morbiden, temačen in brezbarven. K takšnemu vzdušju prispeva tudi dejstvo, da se film odvija v času obstoja berlinskega zidu, ko naraščajo politične napetosti med vzhodom in zahodom do te mere, da mestne ulice preplavijo nasilje, teroristični napadi ter paranoja.

Rezultat iskanja slik za SUSPIRIA 2018

Če sem popolnoma iskren, bi pričujoči film težko označil za predelavo, saj obstaja povsem neodvisno od izvirnika in v zgodbo vnaša tudi ogromno političnih podtonov; mit čarovniških kultov obravnava kot simbol ženske emancipacije, kar povsem sovpada z duhom obdobja, v katerem se zgodba odvija. Še posebej pomembno vlogo igra ples, tokrat kot del čarovniškega rituala, ki glavno junakinjo in vse ostale učenke na plesni šoli pelje k seksualni osvoboditvi. Takšne tematike so v filmih pogosto obravnavane zelo vsiljeno in površinsko, v primeru Suspirie pa temu ni tako; sporočila so izredno subtilna in nevsiljivo vložena v pripovedno nit. Ob tem velja še omeniti odlično glasbo v izvedbi britanske rock ikone Thoma Yorka, ki se prepričljivo zlije s temačnim ozračjem.

Povezana slika

Guadagninova različica Suspirie ni pretirano strašljiva, je pa zato toliko bolj abstraktna in večpomenska, kar je zelo izrazito v sanjskih sekvencah, ki so sicer sestavljene iz kolaža hitrih rezov z bizarnimi podobami. Ti trenutki so več kot dovolj, da se gledalec zaveda, v kakšnem svetu je pristal, zato tudi ni presenetljivo, da film od prve minute naprej ne skriva dejstva, da se za zidovi plesne šole dogaja nekaj čudnega. Zgodba je kompleksna in konkretno razbije mejo med iluzijo in resničnostjo (še posebej v zadnji tretjini), kar pa ne bi bilo mogoče brez vrhunske igralske zasedbe, kjer bi si Tilda Swinton za dvojno vlogo plesne inštruktorice in moškega psihologa zaslužila Oskarja, za Johnsonovo pa bi si upal reči, da bo s takšnim izborom vlog dokaj hitro zbledel spomin na njen generičen nastop v erotični drami 50 Shades of Grey. Predvidevam, da si to tudi sama želi.

Povezana slika

Remake klasike Suspira je zgovoren dokaz, kaj se zgodi, ko že znano zgodbo v roke dobi režiser, ki ve, kaj hoče in ne želi zgolj dlakocepsko slediti duhu in stilu originala, ampak ustvariti nekaj samosvojega in unikatno provokativnega. Močan umetniški pečat, izvrstne igralske predstave, vrhunsko izvedene plesne točke ter vepčlastna pripoved iz filma naredijo prvorazredni užitek za vse filmske gurmane.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *