Internationale Filmfestspiele Berlin

Berlinale 2019: Uvodni del z novinarsko konferenco

Lepo pozdravljeni. Sem Matej Patljak in za Deseto umetnost vas bom v prihajajočih 11 dnevih iz prve roke seznanjal z dogajanjem na 69. mednarodnem filmskem festivalu v Berlinu. Nekateri se me morda spomnite že po poročilih iz lanskega Cannesa in Benetk, vsi ostali pa lepo vabljeni, da se mi pridružite na moji festivalski pustolovščini. Po svojih najboljših močeh vam bom poskušal posredovati vzdušje in atmosfero festivala, kratka mnenja o videnih filmih in seveda tudi kakšne ekskluzivne video posnetke, fotografije in intervjuje.

Februarja se začenja sezona filmskih festivalov. Medtem ko se je v ZDA že odvil Sundance, je 7. februarja nastopil čas za prvega izmed t.i. »velikih treh«; mednarodni filmski festival v Berlinu (Internationale Filmfestspiele Berlin ali na kratko Berlinale). V Berlin sem pripotoval nekoliko prej, saj slednje ob dnevu prednosti doda še nekaj dragocenega časa za pripravo in predvsem privajanje na okolje. Kljub mrzlemu vremenu in dejstvu, da se festival odvija sredi zime, gre za po mojem mnenju enega najbolj toplih filmskih festivalov na svetu. Če ima Cannes prestiž in so Benetke najzanesljivejši pokazatelj nominirancev in na koncu tudi nagrajencev oskarjev, ima Berlin tako veliko srce, ki za 10 dni pogreje 2. največje mesto Evropske unije. Celotno mesto s strastjo in nestrpnostjo čaka na to 10-dnevno praznovanje in prikazovanje raznolikosti sedme umetnosti iz vseh kotičkov sveta. Za teden in pol na 100 tisoče ljudi diha film. Tujci v temnih dvoranah ob opazovanju luči na velikih platnih odpotujejo na skupno pustolovščino in se zbližajo. Drug z drugim delijo delček svojega dragocenega življenja. Neprecenljiva izkušnja! Celotna ideja povezovanja in komuniciranja je nenazadnje esenca filmske produkcije, ki je vsekakor najbolj kolaborativna umetniška oblika.

img_2878
Uvodna novinarska konferenca (Foto: Matej Patljak)

Uradno prvo dejanje festivala je bila kot vedno novinarska konferenca z letošnjo žirijo. Predsednica, francoska igralka Juliette Binoche, ameriški filmski kritik Justin Chang, nemška igralka Sandra Hüller, čilsko-argentinski filmski režiser in dobitnik oskarja za tujejezični film (Fantastična ženska) Sebastián Lelio, ameriški kurator Rajendra Roy in angleška igralka, producentka in filmska režiserka Trudie Styler niso – kot je že v navadi – ponudili ničesar posebnega. Izpostaviti gre morda le dva odgovora in sicer nekoliko kontroverzno mnenje gospe predsednice, ki je Harveyju Weinsteinu  zaželela mir  in naj ga ljudje že končno pustijo pri miru ter poudarila, da gre za izjemnega producenta, ki se je do nje vedno vedel korektno. Na drugi strani pa še odgovor, povezan z Netflixom, ki je postavil pod vprašaj kulturno relevanco, ali lahko ima film brez kina oz. izkušnje v kinu t.i. magičnega kolektivnega doživetja (op. p. o katerem sem tudi sam govoril v uvodu tega poročila – ne vede, da bo tema aktualna tudi na tiskovki) še vedno enak pomen.

201911386_2
The Kindness of Strangers

Sledil je ogled otvoritvenega filma, koprodukcije kar šestih držav. The Kindness of Strangers, pod katerega se je kot scenaristka in režiserka podpisala ena najbolj znanih in najuspešnejših živečih režiserk, danka Lone Scherfig. Pod njenim okriljem pa so obraz likom iz filma posodili Andrea Riseborough, Zoe Kazan, Tahar Rahim, Bill Nighy, Caleb Landry Jones in Jay Baruchel, ki so bili vsi razen zadnjega seveda tudi navzoči na tiskovni konferenci in kasneje še na svetovni premieri filma. Tudi celovečerec, ki je otvoril Berlinale se je povsem neplanirano dotaknil mojih misli iz uvoda. Kot pove že naslov filma, spremljamo tujce, ki kljub vsak svojim težavam vseeno najdejo skupno izkušnjo, ki iz njih naredi znance, prijatelje, družinske člane in celo ljubezenske partnerje. Drama se po kulturni filmski zapuščini in zvezdniški zasedbi sicer nikakor ne more kosati z lanskoletnim otvoritvenim filmom in dvakratnim nominirancem za oskarja Otokom psov, gre pa kljub temu za sila prijetno luč na koncu tunela v časih, ko je upanje pod vprašanjem. Med odjavno špico sem se spomnil besed Toneta Pavčka: “Ta svet je lep, če nekomu nekaj daš; ta svet je lep, če nekoga rad imaš, če stisneš roko komu, ki ga kaj boli; ta svet je lep, če si človek do ljudi.” In ravno slednje sporočilo filma doseže, da mu odpustiš marsikatero napako. Imejmo torej odprte oči do vseh ljudi in ne bodimo skopi pri pomoči (4-/5*)

201912284_1
Öndög

Prvi dan pa sem zaključil z ogledom, v najboljšem možnem pomenu besede, posebne mongolske drame Öndög, ki je prav tako v igri za najstarejšo in najimenitnejšo festivalsko nagrado, zlatega medveda. 18 letni policist je določen, da varuje prizorišče umora ženske, ki so jo našli nago sredi mongolske prerije. Ker 100 km naokoli ni žive duše nadobudnemu sodelavcu vodstvo policije v pomoč pošlje izkušeno 35-letno žensko, tudi edino prebivalko tega območja. Film o življenju, smrti in ljubezni, ampak takšen, kakršnega še niste videli (4/5*).

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *