img_2931

Berlinale 2019: Dve mladoletnici že v samem začetku očarali Berlin

Drugi dan je bil festivalski dan, kot se spodobi. Trije filmi, tri novinarske konference in obisk Evropskega filmskega marketa (EFM) oz. nekdanje filmske tržnice. Pa začnimo lepo na začetku. Dan sem začel z Bennijem, ki ni navdušila samo mene, temveč vse gledalce. Govorim o igralski naturščici Heleni Zengel, ki je v nemški drami Systemsprenger upodobila glasno divjo, jezno in nepredvidljivo Bernadette, ki pravzaprav ne mara svojega pravega imena in zato vztraja pri tem, da jo vsi kličejo po sicer fantovskem imenu Benni. Kdo so vsi? Socialni delavci, psihologi, zdravniki, terapevti, vzgojitelji, učitelji, rejniki in starši, ki jih 9 letnica konstantno spravlja v obup. Težko rečem, da mi je bil igrani celovečerni prvenec Nore Fingscheidt všeč, pa ne, ker ni bil dober, ampak ker je izjemno težko gledljiv. Gre za sila neprijetno, a hkrati pomembno izkušnjo, saj je Helena tako zelo prepričljiva v vlogi od sistema za problematičnega otroka oz. v žargonu rušilca sistema označenega dekleta, da si po mojem mnenju zasluži srebrnega medveda za najboljšo igralko.

SYSTEMSPRENGER
Systemsprenger

Pretresljiv prikaz vzponov in padcev punčke, ki je za strokovnjake težko ali pa celo neozdravljiva, v bistvu pa zgolj hrepeni po vrnitvi domov k svoji pravi materi, je vseeno še kako vreden izkustva. Zakaj? Ker je takšen, kot je pravo življenje. Sestavljeno iz slabih in dobrih trenutkov. Dobri trenutki res ne izničijo slabih, ampak obratno tudi slabi ne izničijo dobrih. Boleče je opazovati, ko Benni pada in izgublja kontrolo, ampak je zato toliko bolj navdihujoče, ko najde svoj košček sreče na Zemlji, pa čeprav ponavadi le za nekaj trenutkov. Nasilni otroki niso nasilni ali zlobni sami po sebi. Za vsakim od njih se največkrat skriva (žalostna) zgodba (zloraba, duševna bolezen, težavno otroštvo …). In ravno če si te “rušilce sistema” z dvignjenimi rokami zgolj podajamo iz rok v roke, iz njih na koncu v očeh soljudi res nastanejo “pošasti”, ki v najslabšem primeru pristanejo za rešetkami v zaporu. (4+/5*)

Da malo umirim misli od jutranjega filma, sem obiskal že omenjeni EFM, ki vsako leto organizira okoli 1200 projekcij približno 800 prijavljenih filmov (pri približno petsto filmih gre za svetovno premiero). Kot povsem prvi filmski trg leta EFM velja (ob Marché du Filmu v Cannesu maja in ameriškem filmskem trgu v novembru) za najpomembnejšo srečanje filmske industrije. Med daljšim sprehodom po približno 2.500 m² veliki razstavni površini v hiši Debis na Potsdamer Platzu sem našel vse od bizarnih naslovov, ki za enkrat sploh niso kaj več kot bizarni naslovi in kakšen res slabo narejen plakat (filmi še dejansko sploh niso posneti), preko bizarnih risank, ki ne bodo nikoli obiskale velikih platen po Sloveniji pa vse do nadaljevanja Iron Skyja; tokrat z dinozavri pod vodstvom Adolfa Hitlerja in obligatorno vrnitvijo Uda Kiera.

Grâce à Dieu
Grâce à Dieu

Po sproščujočem sprehajanju je sledil nič kaj sproščujoč ogled še enega tekmeca v borbi za zlatega medveda, najnovejše stvaritve francoskega mojstra Françoisa Ozona, Grâce à Dieu. Zgodba Alexandra, ki svoje normalno družinsko življenje postavi na glavo, ko izve, da duhovnik, ki ga je v otroštvu kot skavta spolno zlorabljal, še vedno dela z otroci. Odločen, da obdela, kaznuje in predvsem prepreči kakršnokoli novo trpljenje, ki ga je kot otrok prestajal sam, postane aktiven. Kmalu se mu pridružita še dve žrtvi istega duhovnika. Skupaj se združijo, da bi dvignili breme tišine, ki obdaja njihovo težko izkušnjo, toda posledice boja ne bodo prizanesljive do nobenega od vpletenih.

Francosko-belgijska drama, čeprav posneta po resničnih dogodkih in poročanjih dejanskih žrtev zlorab, deluje nekoliko “pozna na zabavo” in neizvirna. Še toliko bolj, ker je pred leti podobno temo zelo dobro obdelala ameriška drama V žarišču, ki se je François v filmu celo dotakne s plasiranjem plakata dobitnika oskarja 2015 za najboljši film v pisarni policijske postaje. Z vsem spoštovanjem do tematike, ki se je loteva in pomembnosti le-te je Ozonov najnovejši podvig vseeno veliko predolg in na trenutke precej dolgočasen. (3/5*)

Light of My Life

V naslovu sem omenjal dve mladenki, tako da sem vam še vedno dolžan drugo. Anna Pniowsky je v prvem filmu, ki sem si ga ogledal v drugi najmočnejši sekciji festivala Panorama, povsem zasenčila Caseyja Afflecka v njegovi lastni post apokaliptični drami Light of My Life; za katero je napisal scenarij, jo produciral in režiral ter v njej odigral tudi eno izmed dveh glavnih vlog. Čeprav je Casey na tiskovki vseskozi vztrajal, da gre za njegov režijski prvenec, temu seveda tehnično gledano ni tako. Če smo natančni pod njegov prvi izlet v režijske vode štejemo že devet let staro komično dramo v stilu mokumentarca (lažnega dokumentarca), ki je svojo premiero doživela na beneškem filmskem festivalu. Verjetno snemanja filma ‘Še vedno sem tu ni’ vzel kot resen izziv, ampak bolj kot zabaven eksperiment. Kakorkoli vrnimo pozornost na njegov berlinski doprinos.

Oče pripoveduje zgodbo svojemu otroku. Večer je, ležita v šotoru sredi gozda. Kar na prvi pogled izgleda idilično, se izkaže kot izjemna situacija: oče pravzaprav dela vse na tem, da bi v svetu po pandemiji zaščitil svojo hčerko, ki je ena redkih še živih predstavnic nežnejšega spola. Kot rečeno ena beseda – Anna! 12-letnica nas je po ogledu sicer ne ravno najbolj izvirne mešanice filmov Otroci človeštva (2006), Cesta (2009) in Ne puščaj sledov (2018) ter TV serije Deklina zgodba pustila odprtih ust in od aplavza ožuljenih rok. Poleg že v samem začetku omenjene Nore Fingscheidt je Affleckova filmska hčerka Pniowskyjeva zame osebno igralsko odkritje leta 2019. (3+/5*)

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *