img_2977

Berlinale 2019: Ob pomankanju velikih hollywodskih zvezd Bollywood zavzel Berlin

Daleč najboljše novinarske konference letošnje edicije festivala so v retrospektivi zaznamovali sicer na prvi pogled in po vseh pravilih počasen in nič kaj spektakularen dan. Nepisano pravilo med novinarji pravi, da na nemškem filmskem festivalu ne smeš gledati nemških filmov, na francoskem ne francoskih … itn. To pa predvsem zaradi t.i. festivalske kvote, ki predpisuje, da imajo večji evropski filmski festivali ponavadi predpisano število filmov (%) lastne produkcije, ki jih morajo uvrstiti v program, in ker v omenjenih primerih ne gre ravno za ZDA, Kitajsko ali Indijo seveda izbira vedno ni dovolj velika, da bi s kvaliteto upravičila izbor.

In ker sem se lani na svojem prvem Berlinalu opekel z nemško dramo Mein Bruder heißt Robert und ist ein Idiot, najslabšim filmom, ki sem ga videl na svojih dosedanjih festivalskih podvigih, sem opozorilo stanovskih kolegov tudi sam upošteval. Ampak vsi, ki ste prebrali moj zadnji zapis že veste, da so pravila očitno tudi zato, da se kršijo. Odlična nemška drama Systemsprenger z briljantno Heleno Zengel je namreč tudi po tretjem dnevu (in treh novih filmih) še vedno  moj najljubši film. Ne menjaj zmagovalnega konja pravijo, zato sem usodo in pravilo izzval še enkrat in si še drugič zapored kot prvi film dneva ogledal nemško govorečo produkcijo.

Der Boden unter den Füssen
Der Boden unter den Füssen

Tokrat dramo iz tekmovalnega programa Der Boden unter den Füssen. V svojem novem filmu režiserka Marie Kreutzer pove zgodbo o mladi uspešni poslovni ženski, ki v vnovičnem srečanju s svojo duševno bolno sestro po njenem spodletelem poskusu samomora postopoma izgubi nadzor nad lastnim strogo strukturiranim življenjem. Film odpira teme, kot so družinski odnosi, duševno zdravje in samomor. Ker pa mi je vse našteto iz osebnih razlogov zelo blizu, sem morda nekoliko bolj razočaran nad samo realizacijo. Sicer mi ni žal ogleda, ker gre za enega tistih filmov, ki jih, če jih že slučajno pač ujameš povsem brez kolateralnih žrtev, pogledaš do konca. A življenjska drama, ki kot glavna junakinja nekje med serviranjem svojega sporočila izgubi tla pod nogami, bi lahko svojo premiero doživela tudi v rednem štartu ali pa celo na televiziji. (3/5*)

Sledila je adaptacija v več kot petdeset jezikov prevedenega in s številnimi nagradami (New York Times ga je leta 2007 uvrstil med deset najboljših leposlovnih del) nagrajenega romana Konje krast, ki ga je leta 2003 napisal norveški pisatelj Per Petterson. Pod filmsko različico Ut og stjæle hester se je kot scenarist in režiser podpisal dobitnik zlatega medveda iz leta 2010 in režiser Ledenega maščevanja z Liamom Neesonom (katerega si lahko od tega tedna ogledate v slovenskih kinih), Hans Petter Moland. Poetičnost, bogata narava in prepričljiva igra so glavni aduti prikaza notranjega pretresa mladega fanta. Od višje ocene pa podoživljanje različnih obdobji svojega življenja in življenja njegovih bližnjih glavnega protagonista loči le na trenutke nekoliko težko sledenje zgodbi (na prvi ogled) zaradi neprestanih časovnih preskokov. (4-/5*)

ut-og-stjaele-hester-2
Ut og stjæle hester

Po dveh filmih se je potrebno spočiti. Kako? Ponavadi s tiskovnimi konferencami, ki vsaj v Berlinu in še bolj izrazito letos niso nič zares posebnega (razen priložnost, da na koncu osebno spoznaš igralce in filmarje). Vprašanja so precej generična, spraševalci pa vedno isti, nekateri že 20 let. Zato priznam sam marsikatero tiskovko izkoristim, da nekoliko procesiram videne filme in odpočijem misli. A ker je nekako že celotna tema tega poročila kršenje nekih začrtanih stalnic oz. nepisanih pravil, so v soboto presenetili tudi pogovori s filmskimi ustvarjalci in igralci. Najprej je veteran Stellan Skarsgård v bran svojemu režiserju in njegovemu že omenjenemu filmu Ledeno maščevanje ter predvsem igralskemu kolegu Liamu Neesonu izrazil zaskrbljenost in zgroženost nad dejstvom, da so danes ljudje kaznovani že tudi za to, kar so mislijo in ne tudi naredijo.

Za slednje si je prislužil bučen aplavz prebujenih navzočih novinarjev. Do konca pa je novinarske konference dneva začinil nemški režiser Fatih Akin na tiskovki za svoj doprinos tekmovalnemu programu Der Goldene Handschuh. Akin se je nekoliko nepričakovano izkazal za rojenega pripovedovalca (kaj podobnega sem do sedaj doživel zgolj v Benetkah 2017 z Johnom Landisom), ki je spretno manevriral tako med nemščino in angleščino in nam ob odličnim reakcijam na vprašanja mojih kolegov o filmu, ki bo razdvajal ekskluzivno, povedal tudi zgodbo o tem, kako je George A. Romero pravzaprav krivec, da je postal filmar oz. se je začel za slednjega intenzivneje zanimati.

Gully Boy
Gully Boy

Ker je bil dan spreminjanja pravil, pa se je v soboto vse skupaj končalo z velikim pokom. Bil sem že na res veliko svetovnih premierah z največjimi filmskimi in pop kulturnimi zvezdami, ampak kaj takega, kar je na svoji pripravila ekipa indijskega film Gully Boy iz sekcije Berlinale Special (ki vsako leto skrbi za gala premiere) pa še ne. Nikoli. In naj takoj povem, da mi indijski film sploh ne sede. V svojih poročilih sem že pisal o magičnem kolektivnem doživetju. No, to danes je bi šolski primer le tega, samo potenciran na najmanj 1000. Publika je dihala s filmom skoraj 2 uri in pol. In če ste redni kino obiskovalci sedaj takoj pomislili na lanskoletni hit Bohemian Rhapsody ter na aplavz in ekstazo gledalcev ob zadnjih 20 minutah omenjene glasbene uspešnice, vas moram razočarati. Ne ni primerjave. Niti približno. V bollywoodskem rap glasbenem hitu so ljudje, kot da bi bili na kolektivni drogi, kričali, aplavdirali, glasno komentirali od prvega napisa na velikem platnu pa vse do zadnje črke odjavne špice. Kar je ne ravno najbolj izviren film, ki ni pokazal ničesar zares novega, vseeno naredilo v izkušnjo, ki je ne bom pozabil do konca življenja.

In treba je seveda razčistiti, da je večina (od več kot 1200) ljudi v dvorani seveda tako ali drugače res bila povezna z Indijo in indijsko kulturo (veliko v Berlinu živečih državljanov po številu prebivalcev druge največje države na svetu in ogromno takih, ki so samo za ta dan pripotovali v prestolnico Nemčije), ampak to je tudi bistvo mojega nenehnega promoviranja kino izkušnje). Tega na pametnem telefonu, tablici ali malem zaslonu preprosto ne moreš izkusiti. Film lahko vidiš z ljudmi iz povsem drugih kultur in s povsem drugimi navadami, kot je to tvoja. Npr. v Indiji so filmske zvezde še vedno bogovi in titani, ki jih publika časti.

Navzoči pa sta bili kar največji, kar jih premorejo. Najbolj vroč indijski igralec ta trenutek Ranveer Singh in članica največje indijske igralske dinastije Alia Bhatt. Čaščenje, ki sem ga lahko opazoval ni primerljivo z odnosom, kot ga imamo v zadnjih 20 letih Evropejci in Američani do svojih zvezdnikov iz temnih dvoran (pa sem spoznal vse največje od Willa Smitha, preko Jennifer Lawrence pa vse do Georgea Clooneyja). In prvič in zadnjič bom zato ogledalnemu celovečercu dal dve oceni. 3+/5* dobi sicer izjemno poslušljiv in zanimiv, a precej predvidljiv in premalo drzen film, 5+/5* pa ogled slednjega.

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *