19843-iactiam09_luna_zimic_mijovic_b

Igram, sem (2018)

Eden od najpogostejših tveganj igralskega poklica je možnost, da boš v določenem trenutku s svojo vlogo šel predaleč, se z njo združil v eno ter s tem ogrozil ne zgolj lastne eksistence, ampak tudi ljudi okoli sebe. Ta konflikt predstavlja osrednjo temo najnovejšega slovenskega filma Igram, sem v režiji Miroslava Mandića. Gre za kolaž treh zgodb, ki jih medsebojno druži neprizanesljiv prikaz čustvenega padca junakov, ki jih igralstvo zasužnji do te mere, da niso zmožni postaviti jasne meje med resničnostjo in fantazijo. Prva zgodba, ki se odvija v Sarajevu, prikazuje mlado igralko, ki med pripravami na vlogo tatice začne krasti tudi v resničnem življenju. V drugi, postavljeni v Slovenijo, spremljamo poklicnega igralca, ki se raziskovanja dodeljene vloge loti z druženjem med brezdomci, katerih svobodomiselni duh in poseben način življenja ga popolnoma prevzameta. V zadnji, hrvaški, pa spremljamo igralca v TV žajfnici, ki se zaljubi v svojo soigralko, čeprav mu ta ne vrača čustev.

Rezultat iskanja slik za igram, sem 2018

Kot je pri slovenskih filmih že dolgo časa v navadi, najbolj prepriča enostavna, toda učinkovita vizualna podoba, ki črno bele podobe urbanega okolja, v katerem se glavni junaki nahajajo, uporabi kot simbolično kuliso za zajemanje  njihove ujetosti v siv in monoton vsakdanjik. Vsaka lokacija, pa naj bo stanovanje, zapuščena in napol porušena hiša sredi mesta ali pa obmorski pomol, je vstavljena v film z določenim namenom oz. da brez besed ponazori čustveno stanje junaka posamezne zgodbe. Velja omeniti tudi povečini odlično igralsko zasedbo, kjer dominirata Luna Zimić Mijović v vlogi uporniške igralke in drzne tatice ter Goran Bogdan kot nesojeni “don juan”, ki svojo ljubezen do soigralke spremeni v nevarno obsesijo. Zgodbi omenjenih junakov resda pospremijo nekatere nelogičnosti v zgodbi in klišejski “umetniški” kadri, ki bi se jih slovenski film moral že zdavnaj znebiti, toda njuna notranja boja in iskanje pozornosti v svetu, ki vedno gleda drugam, sta prikazana prepričljivo, udarno in skoraj katarzično.

Rezultat iskanja slik za igram, sem 2018

Večji problem je slovenska zgodba, ki je daleč najslabši del filma. Glavno vlogo igralca, ki se spoprijatelji s klošarji in brezdomci, namreč odigra Grega Zorc, za katerega moram žal reči, da me doslej s svojimi igralskimi sposobnostmi ni prepričal. Njegova igra je namreč tako pusta in neizrazita, da lahko še tako osebnostno zanimiv lik naredi izredno dolgočasen. Ne pomaga niti dejstvo, da je glavni junak klišejski slovenski zafrustriranec, ki trpi zgolj zato, ker to od njega zahteva scenarij. Toliko večji problem pa je to, da režiser Mandić zgodba obarva z “umetniškimi” prizori, ki so raztegnjeni do neskočnosti, znotraj njih pa opazujemo like, ki ne delajo nič drugega kot žalostno strmijo v daljavo in – po domače povedano – “furajo safr”.

Povezana slika

Kljub nekaterim preveč očitnim “slovenskim” vložkom je Igram, sem zanimiv in ambiciozen trikotnik zgodb, ki prepričljivo zajamejo občutke, ko se resničnost in fantazija zlijeta v eno ter igralec občuti tako blagoslov kot prekletstvo svojega poklica.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *