mv5bmtu5nzqyntawmv5bml5banbnxkftztgwnjy5mdq5ntm-_v1_sx1777_cr001777744_al_

Overlord (2018)

Druga svetovna vojna, piše se leto 1944. Zavezniške sile se bodo vsak čas izkrcale na francoski obali Normandije. Cilj operacije je jasen, osvoboditev okupirane evrope izpod tiranije nacističnega primeža. Spremljamo padalsko divizijo, ki se v Francijo odpravi še pred prihodom glavnine zavezniške vojske, s posebno nalogo. Nacistični radijski stolp v majhni vasici Cielblanc, s svojim delovanjem ogroža uspeh izkrcanja in osvoboditve francije. Navkljub izčrpanosti in številčni premoči, ki je na strani sovražnika, so zavezniški vojaki odločeni, da bodo, ne glede na ceno, izpolnili svojo nalogo, vse dokler ne odkrijejo, da se v Cileblancu skriva več, kot so sprva mislili.

Na svoji poti naletijo na skrivnostno truplo živali, ki je po svojem izgledu deformirano. Je to pes, mogoče volk, lisica, ali nič izmed naštetega? Gre za prvi namig, da imamo opraviti s žanrsko hibridnim filmom. Dogodki se od tega trenutka naprej le še stopnjujeo, vse do sledečega spoznanja. Nacisti v skrivnem laboratoriju izvajajo poskuse na nemočnih francoskih vaščanih, sami pa izpopolnjujejo formulo za serum, ki bi oživel mrtve vojake tretjega rajha. Predvidljivo? mogoče, klišejsko? nedvomno, a vseeno je film posrečena mešanica vojaškega in zombijevskega filma, ki ga krasi predvsem inteligentno strukturiran scenarij in dobra uigranost igralske zasedbe.

mv5bmtc5ody1otmyn15bml5banbnxkftztgwmzezmtkznjm-_v1_sx1500_cr001500999_al_

Le stežka si predstavljamo, da film, s tako trivialno zasnovo, lahko nosi kakršnokoli dramatično težo, a ravno to je ustvarjalcem Overlorda začuda uspelo. Liki so dobro okarakterizirani, vsak izmed njih ima, ne glede na to, ali se pojavijo le bežno, ali pa so konstantno v soju žarometov, točno definiran namen v zgodbi, skozi katerega se lahko osebnostno razvijajo. Kompleksna mreža medsebojnih odnosov je spretno spletena, zato se posledično na like hitro navežemo in trepetamo za njihovo usodo. Jovan Adepo, ki je stopil v čevlje protagonista filma, ameriškega vojaka Boyca, je pohvalno opravil svoje delo, še posebej, če upoštevamo, da igralec v svoji karieri še nikoli ni nastopil v glavni vlogi.

Šlo je za težko nalogo, predvsem zato, ker je  Boyce nenehno izpostavljen takšnim ali drugačnim skrajnostim, ki segajo vse od obupanih krikov, do tihih sentimentalnih trenutkov. Tudi Wyatt Russel je postregel s prepričljivo predstavo, čeprav gre, če smo iskreni, le za imitacijo njegovega zvezdniškega očeta Kurta. Starejše občinstvo bo njegova upodobitev izkušenega Forda gotovo spominjala očetove zlate čase, kjer je zaslovel v filmih Johna Carpenterja kot The Thing, Big Trouble in Little China in Escape from New York.

mv5bmtc2ntixody4mv5bml5banbnxkftztgwmjezmtkznjm-_v1_sx1500_cr001500999_al_

Režiser Julius Avery, ki se je do zdaj podpisal le pod en celovečerec, je poskrbel, da je  vizualno film vedno zanimiv. Akcijski prizori, s katerimi zgodba ne skopari, so kompetentno posneti. V tem smislu izstopa uvodni prizor, kjer v klavstrofobičnem letalskem trupu spremljamo grozo padalske divizije, ki jo obstreljujejo protiletalski topovi. Seveda gre, kot je navada v vojnih filmih že od prvega trenutka vse narobe. Predvsem zato, ker je prizor posnet v majhnem prostoru, obenem pa  v njem vlada kaotična zmeda, je impresivno, da se kot gledalci ne izgubimo v nastali zmedi. Čeprav naokoli letijo ostanki človeških okončin, je kompozicija kadrov dovolj spretna, da brez težav sledimo akciji.

mv5bmta5mda2mjyyodzeqtjeqwpwz15bbwu4mdewmze5mzyz-_v1_sx1500_cr001500999_al_

Kljub vsem pozitivnim lastnostim, pa filmu vseeno lahko očitamo pomanjkanje originalnosti. Če zombijevski element filma pustimo ob strani, smo deležni le reciklaže ustaljenih klišejev, ki so se formirali v Hollywoodskih vojaških filmih, kmalu po koncu II. svetovne vojne. Prva polovica zgodbe pravzaprav ne prinese ničesar novega ali svežega. Vse čemur smo priča, smo v taki ali drugačni obliki že videli. Vseeno pa so klišeji v zgodbo integrirani dovolj prefinjeno, da na končnem filmskem produktu ne puščajo resnih negativnih posledic.

Gre za dovršen B film z velikim budgetom, ki kljub skorajda nori premisi s premišljeno izpeljavo zgodbo povzdigne na višjo raven, kot smo jo vajeni od sorodnih predstavnikov dotičnega žanra. Ne gre za nobeno mojstrovino, obenem pa bo film s kopico grafičnega nasilja gotovo odvrnil veliko laičnih gledalcev. Če ne drugega gre za najboljši nacistično-zombijevski film, ki je bil kadarkoli narejen. Ne glede na to kako absurdna je prejšnja trditev, pa ostaja dejstvo, da si jo film brez dvoma zasluži.

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *