melancholia-still1

Piknik na robu civilizacije

Razmišljanje o koncu sveta, to hkrati temačno in osvobajajoče utapljanje v predstavah popolne pogube, pritiče mladostnim svetobolnim sanjarijam in trenutkom obupa odraslosti, najbolj živopisno pa zanesljivo umetniškemu izrazu, tudi filmskemu. Uničenje življenja, kakršno živimo in poznamo, se v mislih posameznikov večinoma zreducira na strah pred smrtjo ali strah pred izgubo, širše razmišljanje o popolni odstotnosti vsega zemeljskega pa je prepuščeno le redkim, poetično “paranoičnim”, tistim, ki zmorejo ali si drznejo (ali pa jih to doleti) razmišljati onkraj lokalnega ali intimnega okolja.Film zmore razmišljati hkrati konkretno in abstraktno in konec sveta zanj ni nič večji (tudi ne manjši) zalogaj od prikaza konca, na primer, nekega razmerja.

A pogosto tudi film uporablja le preproste, udobne, že znane psihološke in družbene vzorce: uničenju sveta in življenja na njem se največkrat posvečajo filmi katastrofe, večinoma akcijski filmi, ki so do roba zapolnjeni z (najpogosteje) družinsko dramo: usode posameznikov, ljubezni (starševske, romantične, prijateljske …) na ozadju popolnega uničenja. Druga vrsta filmov o koncu so znanstvenofantastični filmi, tudi ti začinjeni s človeško dramo. Ne nazadnje poznamo tudi izlete v komedijo, praviloma parodije, ki se od prej omenjenih žanrov (razen dodanega humorja in sarkazma, mestoma cinizma) ne razlikujejo. Naj ne bo pomote: neredko gre za napete, zabavne filme, ki nas bržkone “pobožajo” in pomirijo – a kaj, ko od filma pogosto pričakujemo več. Februarski kinotečni filmski dvojček sestavljata filma, prav nič blizu prej opisani vrsti, temveč sorodna poetičnim, razmišljujočim filmom, ki konec sveta obravnavajo kot del življenja, ki spodbujajo razmislek o (sodobni) civilizaciji.

Filmov v dvojčku ne druži veliko, zanesljivo pa prej omenjena drža in uporaba filmske govorice za taktilen in obenem abstrakten izraz konkretnih stanj ter misli in idej, ki so “večji od življenja”. Oba se dogajata v Združenih državah Amerike, kar ni nepomembno, in oba se napajata iz konkretne sodobnosti zahodnega sveta. Oba tudi konec sveta, vsak na svoj način, uporabita kot metaforo – za pogled ali idejo, ki jo prenašata, ali bolje poglede in ideje, saj ju je oba težko zaobjeti zgolj z enosmernim dojemanjem … druži ju tudi to, da sta oba izzvala številne interpretacije.

V Melanholiji (Melancholia, Lars von Trier, 2011) konec sveta predstavlja že okolje, v katerem se film dogaja – svet sodobne aristokracije, ločen od vsakdanje stvarnosti, ločen celo od apokalipse, ki mu preti. Glavna junakinja filma Justine in njena sestra Claire pa tudi ves njun socialni krog, personificirajo svet, odmaknjen od tistega, v katerem živimo sleherniki. Že uvodna sekvenca filma je videti kakor Disneyjeva pravljica o kakšni princeski, prav tako kičasta, a vendarle popačena in tesnobno temačna. Melanholija govori o stanju duha glavne junakinje, o depresiji, v katero se vse bolj pogreza in ki jo vse bolj ločuje od bližnjih; govori o stanju sveta, v katerem so pomembna vprašanja postavljena na rob, v žarišču pa stoji praznina duha in odnosov – ki zanesljivo ni nastopila kar sama od sebe.

Tudi Curtis, junak Zaklonišča (Take Shelter, Jeff Nichols, 2011), se spopada s (še toliko resnejšimi) psihološkimi stanji, grabi ga paranoja, ki je bržkone klinična. Na začetku filma Curtisov prijatelj izreče pomembno repliko: “Prav dobro živiš, Curtis. Najbrž je to najlepši kompliment, ki ga lahko daš človeku – pogledaš njegovo življenje in rečeš ‘Dobro je’, tip očitno dela prav.” In res, Curtis ima ljubeče družinske odnose, prijatelje, na videz stabilno službo. A že trenutek zatem začne delati “vse narobe”. Dejanja, ki jih vodijo paranoidne vizije destrukcije, začnejo rušiti vse, kar je v Curtisovem življenju stabilnega. A v detajlih filma, skozi kosce dialoga in okoliščine, spoznamo, da Curtisova paranoja vendarle ni zgolj posledica možganske kemije, temveč relativno buren odziv na okoliščine, ki obvladujejo njegovo življenje in življenje vseh nas – tudi marsikdo med nami dan na dan občuti neotipljivo, a grozečo in rušilno nestabilnost, ki v družbo pronica zaradi političnoekonomskih odločitev tistih, ki te odločitve sprejemajo in se po njih ravnajo že zadnjih nekaj desetletij. Film hkrati razmišlja o ideji, občutku zaupanja tistim, ki jim zaupati hočemo. Prijateljstvo, partnerska ljubezen, starševstvo … kot svoj temelj nedvomno postavljajo zaupanje. V zadnjih prizorih filma postane jasno, da na zaupanju svet stoji: zaupanju tistim, ki nas vodijo, bližnjim in, ne nazadnje, zaupanju vase.

Avtorica: Varja Močnik, Slovenska Kinoteka

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *