“Protagonista srednjih let, muzejskega kuratorju Christiana Juela Nielsena tare ga notranji boj med liberalnostjo, ki jo kot javna osebnost zastopa, in dejstvom, da se tem načelom na samem pogosto odpove. To težavo mu dodatno otežujejo odnos z ljubico, v katerem je pristal zaradi trenutne šibkosti, ukraden mobitel, ki ga je sklenil pridobiti na sporen način in očetovstvo. Povrhu nenavaden muzejski eksponat, po katerem je film dobil ime, ne pritegne želene pozornosti, zato se muzej brez njegovega privoljenja odloči za bolj kontroverzno potezo; rezultat je nenadna razvpitost, ki koristi promociji, a znatno škodi ugledu. Gre za osebnostno študijo glavnega junaka, za izsek iz njegovega življenja, navidez brez repa in glave. Pa vendar o njem izvemo presenetljivo veliko (brez da bi se scenarij kdajkoli zatekel k suhoparnemu naštevanju) in se z njim v marsičem poistovetimo. Vsekakor je dober človek, ki se zmeraj trudi storiti pravo stvar, dejstva, da mu tu in tam spodleti, pa ne doživlja kot osebne tragedije.” — Aljaž Vogrin
Vsi smo živali, če posplošimo režiserski koncept Rubena Ostlunda, čigar močna satira švedske družbe pravi, da nas visoka kultura spreminja v primate. Nastopamo v cirkusu. Vse se izteče v 8-minutnem prizoru, o katerem govorijo vsi, ki so imeli priložnost videti ta unikaten izdelek. Režiser jim je lagal. Igralcem na setu je bilo naročeno, naj kramljajo in uživajo v druženju na gala podelitvi nagrad, ampak jih je bilo zamolčano, da bo sredi prizora na zabavo vdrl poseben gost. Napol gola človeška gorila.
Reakcije so bile pristne, satira pa je dobila nov pomen; direkten udarec proti pretenciozni umetnosti in zlagani človeški naravi ter socialni podobi. Prizor izpostavi, kako nekulturni smo v resnici. Tudi kurator Christian ne more živeti po visoko zastavljenih, progresivnih humanističnih idealih.
