pet-sematary-1200-1200-675-675-crop-000000

Pet Sematary (2019)

Včasih je smrt boljša. In včasih je priredba boljša. Težko je preseči original, ampak tokrat jim je morda celo uspelo. Srhljivi roman Mačje pokopališče (1983) pisatelja Stephena Kinga je svojo klasično filmsko izvedbo doživel že leta 1989, tri leta kasneje mu je sledilo manj uspešno nadaljevanje, sedaj pa je bil že zadnji čas (v duhu hollywoodskih poskusov služenja denarja na račun stare slave) za obuditev od mrtvih. Da se zakopano ponovno prebudi in vrne tja, od koder je prišlo. Ampak priklicani niso več isti, njihova vrnitev pa pomeni le kri in grozo.

Zgodbo, za katero idejo je mojster grozljivk dobil, potem ko je mačka njegove hčerke poginila na avtocesti blizu njihovega doma, si je zaslužila modernejši izgled, kar je dobro utečenemu tandemu režiserjev Kevinu Kölschu in Dennisu Widmyerju (Absence, 2009, Starry Eyes, 2014 in Holidays, 2016) skupaj z odlično igralsko zasedbo zagotovo uspelo. Do sedaj njun zlahka najboljši celovečerec namreč zadovolji potrebo po strahu in se znanega materiala loti na spoštljiv način. V marsikaterem vidiku pa ga tudi preseže.

mv5bytkwzgi4m2etowu0ns00mji5lwjmmjgtyte1mmizzdkwytg0xkeyxkfqcgdeqxvynjg2njqwmdq-_v1_sy1000_cr0015001000_al_


Zgodba: Zdravnik Louis Creed (Jason Clarke) se s svojo ženo Rachel (Amy Seimetz) in dvema otrokoma Gageom in Ellie preseli iz velikega mesta na podeželje, da bi se umaknili in umirili ter preživeli več čas drug z drugim. Ko se družina nastani v veliki hiši, kmalu spozna, da je blizu njihovega novega doma pokopališče za domače živali, ki je na mestu starodavnega grobišča. Kupljena zemlja pa sega dlje do tam, kamor si ne želijo iti. Sosed Jud Crandall (John Lithgow) jih kmalu opozori na avtocesto blizu njihove hiše, po kateri tovornjaki ves čas drvijo, in ko njihovo mačko zbije tovornjak, se Louis odloči, da jo bo pokopal na skrivnostnem pokopališču, ki pa zagotovo ni tisto, kar se zdi na prvi pogled.


Film se za grozljivko, v kateri sicer terorizirajo in morijo otroci, nasloni na precej odrasle strahove. Pet Sematary (2019), katerega ime premeteno izvira iz napačno napisanega znaka, ki so ga ustvarili otroci, je brez dvoma Kingov najtemačnejši, najbolj turoben in brezkompromisen roman. Celo toliko, da je v nekem trenutku razmišljal, da ga sploh ne bi izdal. Lahko bi rekli kot noč črna eksploracija žalovanja in norosti, ki pride skupaj z zlomljenim srcem obupanih staršev, ki izgubijo otroka. V jedru je film močna čustvena drama in veliko bolj resen metafizični pogovor o neznanem ter o tem, kaj nas čaka po življenju. Kot se izkaže v Kingovi realnosti z novim pogledom sodelujočih režiserjev na izvorni material, nas mrtvi ne gledajo dol z nebes, ampak hodijo med nami.

mv5bmtkxmtc0mtm1nv5bml5banbnxkftztgwotmznja1njm-_v1_sy1000_cr0014991000_al_


Drugo mnenje: Pet Sematary je verjetno eden od najbolj popularnih romanov Stephena Kinga, ki je sicer že bil deležen filmske adaptacijev 80. letih, tokrat pa sta režiserja Kevin Kölsch in Dennis Widmeyer postregla z moderno različico zgodbe o zakletem živalskem pokopališču. Zgodba je v osnovi ista; štiričlanska družina se preseli v podeželsko hiško blizu velikanskega gozda, kjer hčerka Ellie odkrije skrivnostno pokopališče za živali z nesluteno močjo, ki omogoča, da se mrtvi hišni ljubljenčki vrnejo iz onostranstva, četudi vidno spremenjeni in bistveno nevarnejši. Kar v pričujočem remaku najbolj preseneti, je to, da je ta v osnovi precej konvencionalna grozljivka, ki se drži žanrskih pravil, vendar pa hkrati poseduje prepričljivo dominantno držo, zaradi katere pri gledalcu obdrži pozornost vse do nastopa odjavne špice. Povrhu tega se film lahko pohvali z izvrstno srhljivo atmosfero in vizualno estetiko, ki jo sicer pogosto srečujemo v starošolskih grozljivkah, nadstandardno dobrimi igralskimi predstavami predvsem Jasona Clarka in veterana Johna Lithgowa, presenetljivo velikim številom strašljivih momentov ter kot struna napeto zgodbo, ki se tematsko dotika človekovega večnega strahu pred smrtjo oz. soočenjem z občutki minljivosti. Film je prav tako premeten in za neracionalna dejanja glavnih junakov večinoma ponudi dokaj smiselne razlage, pa četudi segajo v območje nadnaravnega. Pet Sematary ni samo ena boljših filmskih adaptacij Kingove romana, ampak tudi izredno prepričljiva nadnaravna strašljivka, ki oboževalce žanra ne bi smela razočarati.

Vid Šteh


Krvoločni maček s pogledom iz pekla je zaščitni znak klasične pripovedi, v kateri zaigrajo odlični Jason Clarke, Amy Seimetz in John Lithgow, prav nič pa ne zaostajata mlajša Jeté Laurence (Ellie) ter Hugo Lavoie (pri vlogi Gagea mu je pomagal njegov brat dvojček Lucas Lavoie). Vse je na svojem mestu, tudi čudovita kinematografija Laurieja Rosea (Overlord, 2018) in utesnjujoča glasbena spremljava Christopherja Younga (Sinister, 2012). Zatakne se pri izvedbi in scenariju. Film si vzame veliko časa, da vzpostavi ekspozicijo s pogovori in razlagami, ampak medtem ko je lik Rachel še obogaten z močnim ozadjem, je karakter Louisa brezizrazen kot izraz na svežem truplu. Preden se začne morija in se dokončno spustimo v brezno, iz katerega ni pobega, izvemo za travmatično izkušnjo, ki jo je s sestro v otroštvu doživela Rachel, ampak ta deluje kot iz drugega filma. Nekako ne sodi in deluje prisiljeno v okviru dodatne dimenzije lika, ki v nadaljevanju ne obišče pokopanih strahov in ne premaga demonov, ki jo preganjajo. Vse zgolj za nekaj predvidljivih strašilcev z glasnim zvokov, ki spravijo na rob sedeža, v širšem planu pa ne odigrajo pomembne vloge in so postranski.

mv5bmjmxotc4mzq2mv5bml5banbnxkftztgwmza0mdm3nzm-_v1_sx1500_cr001500999_al_

Sicer zakonca Creed načneta debato o različnih načinih spopadanja s smrtjo, a se tema kasneje porine na stran, kar je škoda, ker je prvi del filma, kjer Louis in Rachel razglabljata o obstoju Boga, nebes in pekla, kot tudi o konceptih umrljivosti in smrti ter kako to predstaviti otrokoma, izredno zanimiv in vključujoč. Filozofsko ekstencialni pogovor, ki vodi k lastni kontemplaciji, je dovolj, da gledalca posrka v zgodbo in ga pripravi na to, kar prihaja. Udarna srhljivka o bolečini ob izgubi ljubljene osebe, ki je nepopisljiva in verjetno ga ni takšnega, ki bi v enaki situaciji ravnal drugače. To daje filmu močan naboj, saj imajo liki motivacijo in razloge, zgodbo pa poganja smiselno sosledje dogodkov. Konec ostane zvest duhu izvirnika; zlovešč, predvsem pa naraven in neprisiljen. Večina grozljivk konča z zaključkom, ki je dokaj nepovezan, to pa zato, ker mu dajejo ustvarjalci prevelik pomen. Pri Mačjem pokopališču je smrtno resno dober.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *