cannes2019-0

Cannes – Začetek filmskega festivala 2019

Lepo pozdravljeni! Moje ime je Matej in naslednjih 11 dni boste lahko na Deseti umetnosti spremljali moje dogodivščine na enem najbolj (pri)znanih filmskih festivalov na svetu – (72.) mednarodnem filmskem festivalu v Cannesu (2019). Spet je namreč ta čas v letu, ko za vas pokukam v zakulisje največjega druženja filmskih ustvarjalcev in filmskih ljubiteljev na svetu. Po svojih najboljših močeh vam bom poskušal posredovati predvsem vzdušje in atmosfero festivala, kratka mnenja o videnih filmih in seveda tudi kakšne ekskluzivne videoposnetke in fotografije. Vabljeni torej, da se mi pridružite na moji novi filmski pustolovščini.

V znamenju preminule Agnès Varde

Vsako leto, ko je pomlad na vrhuncu in že zadiši po poletju, se smetana filmske umetnosti odpravi na kolektivni dopust v enega najbolj poznanih mest ob Azurni obali. No, če smo natančni, v Cannesu ne počitnikujejo, temveč tu predstavljajo svoje najnovejše izdelke. Da pa slednji sploh imajo to možnost in mi privilegij ogleda njihovih stvaritev, je potrebnih veliko rok in glav. Pariška ekipa, ki koordinira festival, je že januarja letos štela 109 ljudi, med njimi 66 žensk, kar predstavlja 61% in je največ do sedaj. Nekoliko kasneje se je ekipi v Cannesu pridružilo še 865 dodatnih oseb, od tega 46% žensk. Celotna ekipa, ki se letos skriva za najbolj prestižnim in glamuroznim filmskim festivalom izmed velike trojice, pa je tako sestavljena iz 974 ljudi, 468 žensk in 506 moških.

V letu 2019 pa je bil, vsaj kar se številk tiče, rekorden tudi prenos otvoritvene slovesnosti, ampak ne na malih zaslonih, temveč na velikih platnih. Od leta 2010 festival v Cannesu, Canal +, Nacionalna zveza kinematografov Francije in CNC vabijo širšo javnost k sodelovanju na največjem filmskem dogodku na svetu tako, da jim omogočijo ogled otvoritve v kinih po celotni Franciji. Letos si jo je bilo moč ogledati v kar 600 temnih dvoranah (150 več kot leta 2018). V čast in slovo je tokrat obraz Cannesa (na uradnih plakatih) pred kratkim preminula Agnès Varda in sicer na fotografiji, ki je bila posneta med snemanjem njenega prvega filma La Pointe Courte (1955), ki je bil kasneje prikazan ravno na filmskem festivalu v Cannesu.

Za glavno nagrado 21 celovečercev

Za zlato palmo se bo letos udarilo 21 celovečercev, ki jih bo pod drobnogled vzela devetčlanska žirija, v sestavi: (predsednik) mehiški režiser Alejandro Gonzalez Iñárritu, ameriška igralka Elle Fanning, grški režiser in bog bizarnosti Yorgos Lanthimos, ameriška režiserka Kelly Reichardt, francoski stripar Enki Bilal, francoski režiser Robin Campillo, italijanska režiserka Alice Rohrwacher, poljski režiser Pawel Pawlikowski in senegalska igralka in režiserka Maimouna N’Diaye.

Najbolj odmevna stvar prvega dneva takšnih festivalov je – ob otvoritvenem filmu, o katerem bomo (spre)govorili v naslednji objavi – bržkone vedno tudi novinarska konferenca z direktorjem festivala in strokovno žirijo. Seveda tudi tokrat ni šlo mimo zdaj že očitno obveznega Netflixa. Debate se je tokrat (sicer precej na kratko), kot da bi slutil oziroma se bal, da bo vprašanje slejkoprej prišlo na plan samo po sebi, lotil kar predsednik žirije Alejandro Gonzalez Iñárritu. “Trenutno stanje kinematografije je zelo dobro,” je povedal in zaključil z: “Na kocki je le način, kako jo doživljati oziroma kako jo doživljamo.”

Fanningova, ki je z 21-imi leti daleč najmlajša članica žirije, je govorila o generacijski perspektivi. “Bila sem v popolnem šoku, ko sem dobila telefonski klic, če bi hotela biti članica žirije v Cannesu,” je dejal in dodala: “Še vedno sem nepopisno navdušena. Počutim se ponosno, da lahko na tem festivalu predstavljam glas mladih in pogled na filme skozi njihove oči.”

“Ljudje nas kar naprej sprašujejo, kako je biti ženska v procesu režiranja filma in resnično me veseli, da smo tu in dobro zastopani,” pa je dejala lanskoletna nagrajenka za najboljši scenarij Alice Rohrwacher in zaključila: “Ampak to je nekako tako, kot če vprašaš nekoga, ki je preživel brodolom, zakaj je še živ. To je namreč bolj vprašanje za osebo, ki je zgradila čoln.” S šaljivo pripombo “to je prvič, da se nisem poskušala izogniti dolžnosti porote (op. a. v ZDA se sodelovanje v poroti namreč imenuje jury duty)”, se je z Alice strinjala Kelly Reichardt. “Veselim se trenutka, ko bomo prišli in ne bomo več govorili o ženskih režiserkah (“women directors”), temveč zgolj režiserjih na splošno (“directors”),” je še dejala.

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *