02-l

The Lion King (2019)

The Lion King ni samo eden od finančno najuspešnejših Disnyjevih risanih filmov vseh časov, ampak nasploh klasika v svojem žanru. Risanka je zasnovana kot “otroška” (beri; poenostavljena) različica tragedije Hamlet o mladem levjem prestolonasledniku Simbi, ki po smrti svojega mogočnega Mufase, zaradi občutka krivde osramočen zbeži v izgnanstvo. Animiranka je osvojila tako kritike kot gledalce in zdi se, da je po 25 letih uspešno premagala zobovje časa in še danes ostala enako čarobna in vizualno razkošna kot ob izidu leta 1994. Ta status pa je bil tudi odločilnega pomena, da se je studio Disney, ki je zadnja leta okupiral kinodvorane z “live-action” predelavami svojih animiranih klasik, odločil, odločil za modernizacijo omenjene risanke v režiji Jona Favreauja. Disneyjevi remaki so namenjeni zgolj hitri molži denarja in cenenemu šlepanju na nostalgijo, ki bo občinstvo preslepila, da je obstoj teh predelav še kako upravičen. The Lion King pri tem ni nobena izjema.

mv5bzwyymgvlzgutyjliyi00mmq1lwi0ngitn2ewyzlimgyxndcwxkeyxkfqcgdeqxvynjg2njqwmdq-_v1_sx1777_cr001777937_al_

Disney je v preteklosti že večkrat dokazal, da ga ne zanima, da bi že obstoječim zgodbam iz klasik kot so Aladdin, Beauty and the Beast in The Jungle Book vdihnil novo življenje in jih predstavil občinstvu na unikaten način. Vsi omenjeni remaki so namreč dlakocepske kopije originalov, ki hočejo gledalce prespeliti z izboljšano tehnologijo (kar je po več kot 20. letih nekako samoumevno) in stalnim obujanjem sentimentalne nostalgije. Z drugimi besedami če ste videli originale, ste videli predelave. Ob tem se seveda poraja vprašanje, zakaj točno bi gledalec odštel denar za karto za ogled nečesa, kar lahko v izboljšani različici vidi doma. The Lion King je zgovoren primer tega; tehnično impresiven, toda vsebinsko boleče formulaičen, pozabljiv in brezdušen izdelek, ki le v redkih primerih uspe obuditi čarovnijo originala, večino časa pa daje vtis na hitro narejenega tovarniškega izdelka z omejenim rokom trajanja.

This slideshow requires JavaScript.

Kot že rečeno; film je iz tehničnega vidika impresiven. Lepe podobe afriške pokrajine so vsekakor vredne tega, da si gledalec na njih spočije oči. Ni naključje, da je Disney večino svojega marketinga za film usmeril v poudarjanje tega, da bo ta vizualna poslastica; predvsem zaradi tega, ker zunaj tega ne ponudi ničesar omembe vrednega. So momenti, ki uspešno podoživijo utrip izvirnika (npr. Mufasina smrt in Simbin prostovoljni odhod v izgnanstvo tudi tokrat pretreseta), toda preostanek filma ne premore niti kančka pričakovane epskosti in čarobnosti. V animiranki je bil izgled živali zelo raznolik, močan poudarek pa je bil tudi na njihovi obrazni mimiki, ki je izražala široko paleto čustev. Tega v pričujočem remaku ni na spregled; vsi levi npr. izgledajo popolnoma enako, pomanjkanja izražanja čustev s pomočjo obraza pa povzročijo, da junaki na vse dogodke odreagirajo popolnoma brezčutno. Kot da bi gledal lutkovno predstavo z lepimi, toda osebnostno praznimi lutkami.

This slideshow requires JavaScript.

Ravno zaradi tega nekateri najbolj ključni deli zgodbe (pogovor med Simbo in pokojnim Mufasom, ki se pojavi kot duh na nebu, ljubezen med Simbo in njeno prijateljico Nalo, končni spopad med Simbo in Scarjem) neprepričljivi, duhomorni in brez pravega čustvenega učinka. In kar je še najhuje; remake bi lahko zakrpal določene vsebinske nelogičnosti, ki jih je za seboj pustil izvirnik (npr. ko Scar prepriča Simbo, da je odgovorena za očetovo smrt, prvi pusti Simbi, da zbeži, sekundo zatem pa hijenam naroči, naj ga umorijo – zakaj točno tega ni storil kar sam?), toda Disney je očitno tako len in nedomiseln, da bi mu kaj takšnega predstavljajo premočan napor. In na tem mestu se znova soočimo z vprašanjem, zakaj Disney – zunaj finančnih razlogov – sploh ustvarja tovrstne remake. Očitno je, da studia ne briga nič drugega kot to, da bi na hitro zaslužil nekaj cvenka.


Drugo mnenje: Nov mesec, nova Disneyjeva priredba animirane klasike, ki nima pravega razloga za obujanje nečesa tako čudovitega. Že original je bil vizualno osupljiv. Tehnično gledano novi Levji Kralj ponudi ogromno; foto-realistične živali, čudovite CGI sončne zahode in prepričljivo digitalno ščetkano kuliso, ampak tisto, kar mu manjka – in kar je nedvomno krasilo verzijo iz leta 1991 – so čustva. Film je mrtev. Studijska sinhronizacija se ne zlije z videnim (digitalni realizem pač ne dovoli govorečih živali) in odnosi med pripadniki živalskega kraljestva posledično ne pridejo do izraza. Ker ni ničesar tam. Še smrt Mufase se zdi nedramatična. Edino humor Timona in Pumbe se zdi pristen. Celovečerec (trajanje=120 minut) sam po sebi je čisto zabaven, vizualno prekrasen, kot priredba pa ga stari Levji kralj poje za zajtrk.

Gal Jerman


mv5bmjyxmzc4ndg3mf5bml5banbnxkftztgwntg0nzu4nzm-_v1_sy1000_cr0017161000_al_

The Lion King je vizualno atraktivna, toda nepotrebna in duhomorna predelava Disneyjeve animirane klasike, ki znova dokaže, da je studio s takšnimi potezami izključno na lovu za hitrim dobičkom. In da ne bo pomote; govorimo o studiu, ki se dobesedno koplje v denarju in ima v lasti že praktično vse, kar si zaželi. In namesto, da bi pridobljeni kapital usmeril v produciranje originalnih in bolj domiselnih vsebin, gre uničevati svojo bogato zapuščino. Pri vsem skupaj pa je najbolj žalostno to, da bo občinstvo Disneyjevo lenobo bogato nagradilo z (verjetno) miljardo zaslužka. Taisto občinstvo, ki se sicer stalno pritožuje, da živimo v dobi neoriginalnosti…

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *