gremo-mi-po-svoje_13185128100-16893900

Gremo mi po svoje (2010)

Slovenskega filma se še vedno drži sloves zamorjenega, vase zaprtega in dolgočasnega produkta, ki ga razumejo zgolj tisti, ki so pri njem sodelovali. Ta stereotip je sicer neupravičen, vendar pa je v slovenskem filmu nastopilo obdobje (še posebej takoj po osamosvojitvi), ko ta ni uspel vzpostaviti prave komunikacije s širšim občinstvom. Vinci Vogue Anžlovar, Andrej Košak, Marko Naberšnik in Branko Đurić – Đuro so bili redki, ki so uspeli s svojimi filmi prepričati ne samo kritike, ampak tudi gledalce, ki so naklonjenost izrazili z visokim obiskom. Tega uspeha pa se je dotaknil tudi Miha Hočevar, najprej s komedijo Jebiga iz leta 2000 in deset let kasneje z mladinsko pustolovščino Gremo mi po svoje, ki je ob izidu rušil rekorde gledanosti in nekaj časa držal titulo najbolj gledanega slovenskega filma v samostojni državi. Humorna zgodba o tabornikih, ki med poletnim taborjenjem v Posočju sanjarijo o puncah iz sosednjega tabora, hkrati pa prenašajo muhe pretirano zagriženega starešine (Jurij Zrnec).

Povezana slika

Če smo popolnoma iskreni, uspeh filma Gremo mi po svoje ni presenetljiv. V glavni vlogi je nastopil Jure Zrnec, ki je bil tedaj vroča zvezda na slovenski popularni sceni, še posebej po zaslugi humoristične oddaje A si ti tut not padu? Prav tako pri domačem občinstvu najbolj vžgejo mladinske komedije z otroci / najstniki, ki v kina poleg družine pripeljejo še svoje sošolce in prijatelje. Kljub temu pa je uspeh filma (ogledalo si ga je okoli 184.000 gledalcev) zavidanja vreden in še en dokaz, da domači film zna nagovoriti širšo publiko. A za objektivno oceno pričujočega filma se je treba distancirati od njegovega komercialnega uspeha, ki je v okviru filmske kritike popolnoma nerelavanten. In tu se žal izkaže, da je Gremo mi po svoje slab film. Sicer ga odlikujeta čudovita fotografija, simpatični Zrnec v vlogi (pre)resnega taborniškega vodje in nekaj posrečenih šal, vendar pa kot celota boleha za prazno zgodbo, velikim številom nevmesnih prizorov in zmedenim tonom, kjer ni povsem jasno, komu je film sploh namenjen.

Povezana slika

Zgodbe je zgolj za vzorec. Če smo radodarni; za slabih 15 minut. Vse ostalo je nepotrebno mašilo, namenjeno zgolj raztegovanju minutaže. Gledalci so tako priča dolgim sanjskim sekvencam mladih tabornikov, ki skušajo po “montypythonovsko” izvabiti smeh s poudarjanjem tega, kako nesmiselne so. Če bi jih izrezali iz filma, ta na ravni zgodbe ne bi izgubil popolnoma ničesar. Enako nevmesne so tudi nekatere stranske štorije, katerih namen je sicer gledalcu približati mlade tabornike in tabornice, vendar te pogoste ne pustijo nekega globjega vtisa, saj so slabo razvite in brez ustreznega zaključka, liki pa prazni in brez prave osebnosti. Tako smo npr. tekom filma večkrat podvrženi zgodbi tabornice, ki boleha za motnjo spanja, čeprav ne ona, še manj pa njeno stanje kakorkoli prispevata k razvoju zgodbe. Nasploh celoten film deluje, kot da bi Hočevar z ekipo odpotoval v Posočje, tam posnel kolaž taborniških vragolij na ravni “home-made” filmčkov in potem okoli njih spletel neko pozabljivo zgodbo. Še bolj problematičen je humor, ki se ne zna odločiti, če bi ugajal ali provociral; po eni strani je veliko šal nedolžno otročjih in prikupno bebavih, po drugi pa smo na vsake toliko časa deležni nepotrebne vulgarnosti in zbujanja pozornosti gledalcev na najbolj cenene načine (npr. z razgaljenjem ženskega oprsja).

Rezultat iskanja slik za gremo mi po svoje 2010

Gremo mi po svoje je v komercialnem smislu film, vreden pohval, saj je zaigral na prave strune občinstva in tega množično privabil v kina. To pa kljub temu ne pomaga spoznanju, da gre za površno narejen film, ki v slabi uri in pol neuspešno išče samega sebe in se ne more odločiti, kaj bi rad bil. Nedolžna zabava za mladino, komična drama o odraščanju ali žgečkljiva komedija za potrebne pubertetnike?

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *