headshots_1500987999985-0

Zbirka filmov Christopherja Nolana


Deset filmov režiserja Christopherja Nolana.


FOLLOWING (1998)

Povezana slika

Četudi je Christopher Nolan z vojnim epom Dunkirk posnel enega najboljših filmov letos, bi si vseeno želel njegove vrnitve h koreninam, h nelinarno strukturiranim in enigmatičnim neo-noir kriminalkam, s katerimi se je proslavil. Following je njegov režijski prvenec iz daljnega leta 1998, ki je Nolana nemudoma izstrelil med najbolj obetavne britanske neodvisne filmarje. Surova neo-noir kriminalka o neuspešnem pisatelju, ki naveže prijateljstvo z vlomilcem in hkrati pade v mrežo spletk, izdaj in pohlepa, vzorno nakazuje mnoge Nolanove prijeme; nelinearno prikazana zgodba s pogostimi časovnimi preskoki, hladnokrvni liki, inteligentni dialogi, presenetljivi preobrati in pristno tesnobno ozračje industrijskega okolja Londona. Zanimivo pa je predvsem to, da Nolan spretno izrablja vse klišeje staromodnih noir filmov (usodna ženska, naivnež, ki se ujame v njeno mrežo prevar, skrivnostna tretja oseba, ki vso dogajanje vleče iz ozadja, občutek, da ni nihče to, za kar se izdaja) in jih preoblikuje v kratko, jedrnato, cinično in hladno malo mojstrovino, ki resda ne dosega vrhunskosti Mementa, a je po drugi strani več kot izvrsten prvenec obetavnega filmarja.

Ocena 5

MEMENTO (2000)

Image result for memento

Christopher Nolan je po obetavnih eksperimentalnih začetkih uspel priti do svojega velikega triumfa v obliki skrivnostnega trilerja Memento, katerega ni treba posebej predstavljati. Vsem je poznana struktura filma, ki se začne na koncu in potem krene v nasprotnem zaporedju do samega začetka, kjer pa se film tudi konča; gre za zanimiv, vendar obenem zelo tvegan koncept, ki lahko v rokah neizkušenega režiserja izpade nadležno in pretenciozno. Na veliko presenečenje gledalca pa se izkaže, da je Nolan ustvaril srhljivo mojstrovino, ki ne samo, da ji zgoraj omenjeni koncept uspe izpeljati na gledljiv način, ampak obenem ponudi gledalcu vpogled v psiho glavnega junaka Leonarda (izvrstni Guy Pearce), ki trpi za redko boleznijo izgube kratkotrajnega spomina, vendar navkljub temu poskuša najti možakarja, ki je posilil in umoril njegovo ženo.

Vsak posamezen del filma se začne ravno tako kot ga doživlja Leonard, ki vedno potrebuje nekaj sekund, da zbere misli na kup – tako kot tudi gledalec. In kar je še bolj neprijetno (v pozitivnem smislu); Memento je film, ki nikoli ne ponudi celovitega odgovora na številna vprašanja in se pogosto zadovolji z moralno spornimi, četudi razumljivimi odločitvami glavnega junaka. Memento je preprosto najbližja definicija popolnega filma, še posebej, če upoštevamo dejstvo, da je koncept “obratnega” filma izredno tvegan. Upravičeno eden najboljših filmov vseh časov.

Ocena 5

INSOMNIA (2002)

Image result for insomnia movie 2002

Po uspehu kriminalnega misterija Memento se je Christopher Nolanznašel pred težkim preizkusom; kako ohraniti hvalevreden status, ki si ga je prislužil? Ker je Nolan precej nekonvencionalen in svojeglav filmar, je bila njegova odločitev za naslednji film rahlo nenavadna; ameriški remake kultnega švedskega trilerja Insomnia. Tako v izvirniku kot predelavi spremljamo zapleteno zgodbo nespečnega policijskega detektiva, ki prispe v manjše mesto na Aljaski, da bi raziskal umor 17 – letnega dekleta. Ob prihodu v mesto ugotovi, da tam sonce nikoli ne zaide in da je dnevna svetloba prisotna ves dan, kar sproži nemalo tako komičnih kot tudi mračnih pripetljajev.

Film se močno naslanja na igralsko karizma Ala Pacina, ki svojo vlogo odigra povsem suvereno, lahko bi rekli, da mu je bila vloga policista, ki boleha za nespečnostjo, pisana na kožo, saj je skozi ves film moč čutiti njegovo utrujenost in naveličanost. Nič slabši ni Robin Williams kot morilec, ki ni zgolj sadistični klavec, ampak tudi spretni manipulator, ki uspe zmesti celo policijo. Insomnia je film, ki uspešno vzpostavi morečo atmosfere hladne severnoameriške pokrajine in občutke brezizhodnosti, ki spremljajo glavnega junaka na vsakem koraku. In četudi je film predelava, ima svojo osebnost in zavoljo spretne Nolanove režije ne izpade kot “copy-paste” reimaginacija že videnega materiala. Nolanov izlet v hladno srce teme in svetlobe.

Ocena 4

BATMAN BEGINS (2005)

Image result for batman begins 2005

Potem, ko je Joel Schumacher z nenamerno komično polomijo Batman & Robin skorajda uničil obsoj najbolj popularnega superheroja vseh časov, viteza teme, nadetega v netopirjev kostum, je ta potreboval nekaj drugega oz. režiserja, ki ga ne bo zgolj odrešil, ampak ga naredil ponovno družbeno relavantnega. In kdo drug bi lahko storil takšen podvig, kot je ravno Christopher Nolan, še svež po uspehu Mementa in kriminalne drame Insomnia, ki že po nekaj uvodnih kadrih filma Batman Beginspokaže, da misli resno. Mogoče malce preveč resno, vsaj za stripovski žanr. Batman Begins je namreč reimaginacija že znane zgodbe o bogatašu, kateremu v rani mladosti umorijo starše, sam pa zapriseže maščevanje in postane Batman, temni križar proti korupciji, kriminalu in nasilju.

Film se odmika od teatralnosti Schumarjevega Batmana, po drugi strani pa se ne želi spogledovati z gotsko fantazijo prvih Batmanovih filmov pod režijsko roko Tima Burtona, zato namesto tega ubere povsem drugačno pot; Batman Begins bi težko definirali kot tipični stripovski film, ampak bolj kot resno kriminalno dramo, ki Batmanovo poslanstvo obravnava kot način za lajšanje lastne krivde, hkrati pa kot rojstvo simboličnega upanja za mesto Gotham. Christian Bale je kot Batman / Bruce Wayne znova karizmatičen, nič slabša pa nista Michael Caine kot služabnik Alfred in Morgan Freeman kot Bruceov tesni sodelavec Lucius. Film premore tudi spodobna zlikovca, obilico realistične akcije ter za Nolana značilne stilistične trike. V prvi vrsti pa je pri Batman Beginspomembno to, da gre za stripovski film z močnim avtorskim pečatom, česar dandanes v omenjenem žanru ni več moč najti.

Ocena -5

THE PRESTIGE (2006)

Rezultat iskanja slik za the prestige hugh jackman

Christopher Nolan v svojih filmih pogosto obravnava tematike, ki jih v sedmi umetnosti ne srečujemo pogosto (ali pa o njih ne vemo veliko). Sicer je filmov na temo čarovništva in ustvarjanja iluzij precej, toda le redki se vanjo poglobijo tako zavzeto, znanstveno in natančno kot ravno ZF psihološki triler The Prestige. V filmu spremljamo zgodbo o več let trajajočem rivalstvu med dvema čarodejema, ki sčasoma preseže mejo običajne tekmovalnosti in za oba postane nevarna obsedenost, še posebej, ker dvojica želi poiskati recept za popoln trik oz. trik, ki ni več zgolj čarovnija, ampak trdno otipljiva resničnost. Kar pričujoči film ves čas drži pokonci je izredno prepričljiv prikaz napetih odnosov med glavnima junakoma ter ironičnem izpostavljanju, da se navkljub raznolikim osebnostim oba podita za istim ciljem; postati najboljši čarovnik na svetu in dobesedno streti svojega nasprotnika. Njuna obsesija in nenehno manipuliranje z ljudmi okoli sebe kot tudi dejstvo, da sta za dosego svojih cijev pripravljene iti čez trupla, glavna junaka ne dela pretirano všečna, vendar pa zavoljo vrhunskih igralskih predstav Christiana Bala in Hugha Jackmana gledalec z zanimanjem spremlja njun karierni in zasebni kolaps, ki ga povzroči nerazumno osebno maščevanje.

Hkrati je treba priznati, da je Nolanov izlet v svet čarovništva vsekakor fascinanten, informativen in psihološko zahteven, saj gledalec nikoli ne ve, kaj točno je v filmu mišljeno kot trik in kaj iluzija. Žal pa izdelku spodrsne, ko skuša zapustiti obravnavani svet magije in ustvariti čustveno dramo o dveh možeh in njunih odnosih z ženskami, še posebej z asistentko (Scarlett Johansson). Ti deli filma so precej šibki in jim primanjkuje potrebne emocionalne globine, posledica tega pa je, da je večina ženskih likov zelo pogrešljivih ali slabo razvitih. Navkljub napakam je The Prestige zavoljo fascinantne tematike in odličnih igralskih predstav vsekakor vreden večkratnega ogleda. Privlačna uganka s pridihom iluzije.

Ocena 4

THE DARK KNIGHT (2008)

Image result for dark knight 2008

Christopher Nolan je leta 2005 samozavestno vstopil v svet stripovskih filmov in obudil mračnega viteza mesta Gotham z akcijsko dramo Batman Begins. Realistična in bistveno bolj kompleksna obravnava Batmanovega lika je prinesla mnogo svežine v omenjeni žanr, ki je dotedaj veljal za brezmožgansko zabavo. Pa vendar nihče ni bil pripravljen na novo stopnjo, ki jo je Nolan dosegel z zmagoslavjem, imenovanim The Dark Knight. Gre za film, ki je spremenil pravila igre v industriji in že tako visoke standarde dvignil še za nekaj stopenj navzgor. Nolan nadaljuje zgodbo o Batmanu v svojem značilnem slogu, ki se približa surovi ulični kriminalki na temo kontrasta med redom in kaosom, katerega uteleša fenomenalni Heath Ledger kot psihopatski Joker. Ledger s svojim strašljivim nastopom ukrade prav vsak prizor in ustvari enega od najboljših zlikovcev vseh časov, ob katerem gledalec pozabi dihati. Film hkrati odlikujejo znova realistični akcijski prizori, močni dialogi in hiter tempo, ki občasno uspe zamotiti gledalca, če ta začne preveč razmišljati o mnogih “srečnih” naključjih v zgodbi,pomanjkanju smiselnih prehodov med kadri ter vsebinskih lukenj. The Dark Knight ni popoln film, vendar pa gledalca to ne bo zmotilo, saj vsaki napaki sledi neprimerno več dobrih stvari.

Ocena +4

INCEPTION (2010)

Povezana slika

Po zmagoslavju s filmom The Dark Knight in med pripravami na sklepno poglavje v Batmanovi trilogiji si je Christopher Nolan vzel čas za realizacijo svojega najbolj ambicioznega filma, katerega je vneto razvijal skoraj deset let. Epski nadrealni triler Inception je plod Nolanove fascinacije nad močjo podzavesti v povezavi z zunanjo resničnostjo, kako prva deluje na človeka, hkrati pa se dotakne tudi nevarnosti, ko se posameznik nehote zapre v sanjski svet, v resničnost, ki je pogodu njegovim predstavam in idealom. Takšen je glavni junak filma Dom Cobb (Leonardo DiCaprio), nekakšen mentalni  heker, ki ima sposobnost vdora v človekovo podzavest in kraje njenih najbolj intimnih skrivnosti, zaradi tega pa si nakoplje cel kup sovražnikov, edino odrešitev pa mu predstavlja sprejem verjetno najbolj tveganega posla v svoji karieri; implementacije umetno ustvarjenega spomina v podzavest, kar je definicija “popolnega” zločina. Film s sapo jemajočo vizualno podobo in domiselnostjo temelji na strukturiranju sanjskega sveta kot večnadstropne hiše, kjer posamezna etaža predstavlja določeno plast podzavesti, preskoki med njimi pa posameznika pahnejo v stanje, ko vse težje razlikuje med tem, kar je resnično in sanjami.

Slednje tudi predstavlja osrednji konflikt tega izredno napetega, inteligentnega, odlično odigranega in ganljivega ZF trilerja, ki ob vsem razlaganju delovanja sanjskega sveta, atraktivnih akcijskih prizorih in nepredvidljivih zapletih ne pozabi na srce in spregovori o posameznikovi želji, da bi svoje idealne sanje prilagodil resničnosti oz. da bi ta postala “sanjska”. Nolan vse to zapakira v mojstrovino, ki daje gledalcu dovolj motivacije, da se prebije čez zapleteno zgodbo in odpre vrata novih svetov, za katere pred tem ni vedel, da sploh obstajajo. Inception je vratolomna, ambiciozna in epska, vendar v svojem bistvu izredno čustvena klasika žanra.

Ocena 5

THE DARK KNIGHT RISES (2012)

Potem, ko je The Dark Knight, drugi del Nolanove trilogije o Batmanu, doživel velikanski uspeh, se je ta znašel pred hudim izzivom; kako s tretjim in sklepnim delom vsaj doseči ali pa celo preseči standarde, ki jih je postavil predhodnik? Nolan je sicer znan kot precej nekonvencionalen in po svoje tudi drzen režiser, zato ne preseneča, da je v primerjavi s prvima dvema filmoma The Dark Knight Rises zelo drugačen izdelek; gre za film, ki se ne v nasprotju s predhodnikoma ne zanaša toliko na akcijo in hiter tempo, ampak razvije (morebiti nekoliko preveč) zapleteno zgodbo z izrazito mračnim tonom in prepričljivo tesnobno atmosfero, ki jo je moč primerjati s sedenjem na bombi.

Verjetno najbolj drzna Nolanova odločitev je bila ta, da je mesto popularnega Jokerja nadomestil relativno neznani zlikovec Bane, sicer nekdanji pripadnik Lige Senc, ki skuša uničiti mesto Gotham in s tem psihično in fizično uničiti njegovega odrešenika – Batmana. Tom Hardy je kot Bane karizmatičen, okruten in kot ubijalska mašina, ki verjame v pravičnost svojega poslanstva in je zanj pripravljen tudi umreti. Je torej The Dark Knight Rises enakovreden svojemu predhodniku? Da in ne. Nolanov realistični pristop gre tokrat zelo daleč in marsikateremu gledalcu to ne bo preveč všeč, film pa vsebuje nekaj za lase privlečenih zapletov, ki le zakomplicirajo že tako dovolj zapleteno zgodbo. Kljub manjšim napakam je The Dark Knight Rises odličen zaključek trilogije in žal tudi od zadnjih stripovskih filmov z močno vsebino.

Ocena +4

INTERSTELLAR (2014)

Po velikanskem uspehu Nolanove trilogije o vitezu teme Batmanu, so se tako kritiška smetana kot tudi občinstvo spraševali, v katero smer bo verjetno eden najbolj cenjenih filmarjev ta hip krenil z naslednjem projektom. Na odgovor smo morali čakati več kot tri leta in rezultat tega je Nolanov daleč najbolj ambiciozni ZF epos Intestrellar. Film predstavi veličastna in kompleksna zgodba o skupini astronavtov, ki se v bližnji prihodnosti, ko zemlji grozi ekološka katastrofa, odpravi v vesolje in potuje skozi črno luknjo, znotraj katere odkriva planete, ki bi bili primerni za naselitev človeštva. Že od uvodne prizora dalje je jasno, da je Nolan pričujoči film zastavi kot nekaj velikanskega, spektakularnega in dih jemajočega. In kar se tiče tehničnega in vizualnega vidika, film zadane v polno; široki plani prostranega vesolja in unikatni videz planetov gledalca nemudoma očarajo, še posebej, če film gleda na velikem platnu. K še boljši izkušnji pripomore odična glasba in preprosti, vendar učinkoviti zvočni efekti. A ob vsem tem se je kakopak treba vprašati, če Interstellar enako visoko raven doseže tudi na področju vsebine. Glede tega so občutki mešani; Nolan nam sicer postreže s široko galerijo zanimivih likov ter kompleksno zgodbo, ki se med drugim dotika strahu pred minljivostjo in ohranitev ljubezni do sočloveka, toda navkljub temu se zdi, da film ne premore dovolj čustvene globine kot bi jo moral.

Če povem bolj po domače; mnogo dialogov v filmu je namenjenih razlaganju zapletene vsebine, medtem ko so emocije (še posebej glavnih junakov) nekoliko potisnjene v ozadje in zato se gledalec ne more znebiti občutka, da je Interstellar vizualna poslastica s sicer sterilno vsebino. A po drugi strani je Nolanov pristop do ustvarjanja bolj realistično zasnovanega ZF filma tako poseben in ognjevit, da se mu je nemogoče upreti. Nolanu tokrat ni uspelo roditi mojstrovine, kar na pomeni, da je Interstellar slab film. Daleč daleč od tega.

Ocena 4

DUNKIRK (2017)

Kot sem že napisal v enem od svojih prejšnjih razmišljanj, je Christopher Nolan že zdavnaj presegel status običajnega filmskega umetnika in si izboril vlogo ikone sedmega pečata, katerega filmi mnogim predstavljajo prav poseben dogodek. Zato ne preseneča, da je bil njegov najnovejši film, akcijska vojna drama Dunkirk, med kritiki in gledalci verjetno najbolj pričakovan izdelek letošnjega leta. Nolan nas tokrat postavi v središče resnične krizne situacije, ki se je odvijala maja leta 1940 blizu francoskega pristaniškega mesta Dunkirk; več kot 400.000 britanskih vojakov na poti proti domu obtičijo na obali, kjer so podvrženi konstantnim zračnim in vodnim napadom sovražne vojske, možnosti za preživetje pa so iz dneva v dan manjše. Velika Britanija odobri reševalno akcijo, katero v filmu spremljamo iz treh različnih perspektiv; na obali med navadnimi vojaki, na vodi med civilisti, ki se poskušajo prebiti do Dunkirka v pravem času in v zraku, kjer britanski piloti odbijajo agresivne napade nemških zračnih enot. Celotni dogodek, ki se odvija v roku tedna dni, je prikazan nelinearno, brez pretiranih razlag o ozadju situacije in s pogostimi časovnimi preskoki, pri tem pa izriše usode posameznikov, ki poskušajo vsak na svoj način preživeti ta navidez brezupen položaj.

Image result for dunkirk

Dunkirk je nedvomno Nolanov najbolj ambiciozen in drzen projekt doslej, ki bi v rokah kateregakoli drugega režiserja izpadel amatersko in dolgočasno; film se namreč v celoti osredotoča na sam dogodek, katerega prikaže kot vizualno tekmo s časom. Gledalec ne dobi vpogleda v širše ozadje omenjene situacije, prav tako pa o nastopajočih likih ne izve nič drugega kot njihova imena, večino časa pa jih vidimo na begu pred sovražnikom, ki pa je ironično neviden oz. potisnjen v ozadje. Fascinantno je tudi to, da je v filmu zelo malo dialogov in da Nolan zgodbo gradi s pomočjo impresivnih vizualnih podob in izvrstne glasbene podlage Hansa Zimmerja, katero spremlja živčno tiktakanje ure kot napoved številih grozot, ki sledijo.

Prepričan sem, da bodo mnogi filmu očitali, da je na ravni globje karakterizacije likov in podajanja informacij strahotno len, vendar pa je Nolanova odločitev pravzaprav povsem logična in naj to obrazložim z vprašanjem; ali ob pogledu na mlade vojake, ki se borijo za življenje, res potrebujemo globje podatke o njihovih življenjih? Ali ni že dejstvo, da mladi umirajo na fronti, dovolj, da se gledalec zaveda tragičnosti dogodka? Vojna ne potrebuje ozadja, vojna je grozna že sama po sebi in tega se Nolan še kako zaveda. Dunkirk je tako daleč najboj prepričljiv prikaz vojnih grozot, ki pretresejo gledalca brez ene same prelite kapljice krvi.

Ocena 5

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *