dkflkt8uxhiyf2vp9uo9fa

Rambo: Last Blood (2019)

Po seriji začetkov, prekinitev, sprememb formata in še česa je franšiza o veteranu Johnu Rambu le dobila svoje nadaljevanje. Kajti luč sveta je ogledal njen peti del, v katerem je znova nastopil Sylvester Stallone, in kar je še pomembnejše, protagonist navkljub vmesnim govoricam tudi tokrat ni zapustil meja verjetnega. Se ni podal na lov za gensko spremenjeno zverjo, kot je bilo mišljeno v eni izmed vmesnih različic scenarija.

Peti del franšize se začenja tam, kjer se je zaključil njegov predhodnik – 11 let kasneje. Na družinskem ranču v Arizoni, kjer ostareli Rambo v družbi družinske prijateljice in gospodinje Marie Beltran (Adriana Barraza) ter njene vnukinje Gabrielle (Yvette Monreal) vzreja konje. Začetna spokojnost ne traja dolgo, saj Gabrielle v Mehiki s pomočjo prijateljice Gizelle (Fenessa Pineda) izsledi svojega biološkega očeta, ki jo je skupaj z umirajočo mamo zapustil, ko je bila še otrok. Navkljub svarilom svojih skrbnikov, da se nekatere stvari, ne glede na to koliko let mine, ne spreminjajo, se Gabrielle vseeno odpravi na lov za odgovori, ki bi ji pomagali razumeti preteklost.

Sylvester Stallone and Yvette Monreal in Rambo: Last Blood (2019)

A njena pot ni edina težava, saj gre za točko, kjer se film pravzaprav šele dobro začne. Po hladnem tušu, ki ga doživi na sprejemu pri svojem očetu, se Gabrielle z namenom, da bi si zbistrila glavo, v družbi Gizelle odpravi v bližnji klub. Vendar tudi njuno prijateljstvo ni takšno, kot si je predstavljala Gabrielle. Kajti Gizelle sodeluje z mehiško mafijo, katere glavni dejavnosti sta prostitucija in trgovina z belim blagom.


Drugo mnenje: Ikonični Rambo doma uživa v mirnem življenju, ampak v njem še vedno tli ogenj vojne. Še vedno sliši krike smrti in ponoči vidi pekel. Zato si pod posestjo gradi rove in jarke. Pripravlja se na tisto, česar se najbolj boji, in prav ta groza se uresniči, ko mu kot hčerka ljuba Gabrielle zaide v težave. Tokrat se John odpravi na reševalni pokol čez mejo, in sicer v Mehiko. Tam v ksenofobičnem slogu vidimo krut prikaz trgovine z belim blagom, kar je verjetno tudi razlog, zakaj so filmu namenili tako ostre kritike. Zgodba, ki kar kliče po končnem spopadu na njegovem domačem terenu, res ni kaj prida in prikaže najslabšo verzijo Mehike, a je veliko glede na to, da spremljamo že peti del franšize. Stallone je ostarel, toda še vedno ekstremno fizičen. Edino, kar mu šepa, je razumljivost spregovorjenega. Po drugi strani pa Rambo ni tam, da bi govoril, pač pa ubijal. In to desetletje kasneje še vedno počne z odliko. Tisto, kar filmu vseeno doda določeno kvaliteto, je čustveni doprinos igralske zasedbe in karakterna povezanost znotraj scenarija. S finalnim kolažem Rambo filmov gledalec dobi občutek, da gre res za pravi konec ere.

Gal Jerman


Sylvester Stallone in Rambo: Last Blood (2019)

Z novim delom o liku, ki mu je v osemdesetih poleg Rockyja pomagal vstopiti v prvo ligo igralstva, je Sylvester Stallone ustvaril preprečljiv izdelek, kateri znova dokazuje, da se slednji, čeprav gre na koncu še zmeraj za pogrevanje že videnega, tovrstnih projektov še zmeraj loteva premišljeno. Da je film navkljub svoji tradiciji še zmeraj – vsaj ne direktno – ne izpade kot nekakšno brezidejno grabljenje denarja na račun preteklosti. Kajti film nam tako kot njegov predhodnik znova postreže s prepričljivo zgodbo, ki mu navkljub količini uporabljenega nasilja, katero je v nekaterih pogledih pravzaprav tudi njegovo bistvo, omogoči prehod na višji nivo. Da se dvigne s stopnje, kjer se nahajata drugi in tretji del franšize.

Sylvester Stallone je tudi po 11 letih, v časih pretirane občutljivosti in politične pravilnosti, znova našel način, kako lahko lik Ramba predstavi novi generaciji gledalcev in pri tem ne izpade kot artefakt iz muzeja. Film namreč znova vsebuje vse, kar bi (in smo) od franšize pravzaprav tudi pričakovali. In če je verjeti informacijam s spleta, lahko v kratkem pričakujemo še kakšnega.

Óscar Jaenada and Yvette Monreal in Rambo: Last Blood (2019)


Drugo mnenje: Rambo je ena redkih filmskih franšiz, ki je uspela tudi v najšibkejših trenutkih obdržati zadovoljiv nivo starošolske pretepaške / strelske akcije, ob kateri se lahko gledalec brez skrbi prepusti neškodljivemu testosteronu in mačizmu, ki sta v današnjih “progresivnih” časih vse prej kot zaželjena. Zato ni presenetljivo, da je najnovejše poglavje v franšizi z naslovom Last Blood postalo tarča izredno negativnih kritik, ki filmu očitajo nepotrebne nasilne ekscese in neodgovorno politično politično držo (četudi se je vredno vprašati, ali so filmi o Rambu – z izjemo prvega – sploh kdaj ciljali na politične komentarje). Rambo – vidno ostarel, utrujen in odvisen od zdravil – se tokrat odpravi v Mehiko, da bi rešil svojo nečakinjo, katero je ugrabil zloglasni kartel. Zgodba filma je sila preprosta in ne ponuja veliko priložnosti za možgansko telovadbo; liki so izredno enodimenzionalni, pozabljivi in jih stežka razlikujemo med seboj, tok zgodbe je predvidljiv, večino pozornosti pa je namenjene kazanju mišic in akrobatskih sposobnosti Sylvesterja Stallona, ki še vedno premore veliko pristnega igralskega šarma in je tudi fizično v dobri formi. Last Blood je nezapleten film, ki nemudoma preide k bistvu, vmes uspe najti tudi nekaj pristnih čustvenih momentov (še posebej med Rambo in njegovo nečakinjo), toda v ospredju je še vedno brutalno boleča akcija, ki zgolj proti koncu zapade v rahlo pretiravanje s prelivanjem krvi in bučnimi eksplozijami. Oboževalci franšize se bodo ob Last Blood počutili kot doma in kino zapustili z zadovoljivimi vtisi, to pa je pravzaprav tudi vse, kar od Ramba pričakujemo. Starošolska akcija, kot se šika.

Vid Šteh


Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *