53464

Skin (2018)

Kriminalna drama Koža je nastala na podlagi resnične zgodbe zloglasnega ameriškega neonacista Bryona Widnerja. Nadaljevanja Generacije X, ki ga ni bilo.

Filmov, ki obravnavajo neonacizem, je precej. V tistih najbolj kultnih v glavnih vlogah praviloma vidimo velika igralska imena. V avstralski brutalnici To ni tvoja domovina (1992) je zabritega Handa igral Russell Crowe, v Verniku smo z nič las in polnega predsodkov gledali Ryana Goslinga, v Imperiumu pa je zvečer namesto Netflixa goreče svastike gledal gologlavi Daniel Radcliffe. Če k temu dodamo še odlično britansko neodvisnico To je Anglija (2006), pa kultno Generacijo X se velja vprašati, kaj novega nam lahko pravzaprav ponudi režiser Guy Nattiv, česa še nismo videli?

Odgovor na to vprašanje je resnična zgodba Bryona Widnerja, nekdanjega skinheada, ki mu niso zaman rekli pitbul. Na njem ni sledi današnjih prikritih fašizmov in rasizmov, to je bil drug čas. Vse je jasno na prvi pogled. Na povsem potetoviranem obrazu se podobe že kar borijo druga z drugo, katera bo bolj nestrpna in sovražna. Vse te nakopičene predsodke, ki silijo iz por, z doživetim vložkom upodobi Jamie Bell, nekdaj Billy v Billyju Elliotu (2000). Dramatizacija zgodbe, z obveznimi scenarističnimi popravki za večji učinek, pa se prične v Ohiu leta 2009. Predstavljajte si shod dveh nasprotujočih si skupin, podoben tistemu izpred ljubljanskega parlamenta leta 2016, ko so eni migrantom izrekali dobrodošlico, drugi pa so jim nastavljali čevelj. A če je slovenska različica minila v znamenju zmerjanja in brez fizičnih incidentov, v ameriški verziji po hitrem postopku zapojejo pesti.

Koža se od samega začetka bere kot nadaljevanje Generacije X, ki ga nikoli ni bilo. Bryon v klimaksu uvodnega prizora s pomočjo pajdaša na tla zbije 14-letnega temnopoltega fanta ter mu na obraz z nožem vreže svastiko. Brutalna uvertura spominja na robnik, na katerega zobe roparja prisloni Derek Vinyard. Govori o tem, kako takšne čiste jeze ne zmore zadržati prav nič. In kako se tako čista jeza neizbežno konča s tragedijo.

A medtem ko se na obrazu ameriškega igralca Edwarda Nortona v enem trenutku smeje belska moč, že v drugem pa se na njem riše osuplo spoznanje posledic, porisan obraz angleškega igralca Jamieja Bella ob kasnejšem zaslišanju sploh ne trzne. Za kaj takšnega ni sprogramiran, v tistem trenutku se še ni odklopil. To pride kasneje. Odločni, brezkompromisni detektivki ne izda ničesar, ne odzove se niti, ko ga pred policijsko postajo opljuva skrušena mati napadenega dečka.

Still shot

Za lanskoletno biografsko kriminalno dramo, ki je v slovenska kina prišla letos, se zdi, da je s krvjo in častjo zavezana karseda neolepšani upodobitvi revnih ulic ameriških predmestij, s katerih neonacistični ideologi pobirajo svoj podmladek. Zavrženo ruralno mladino, s katero se ne ukvarja nihče, in ki se ne mora nadejati boljše prihodnosti, kot so jo imeli njihovi starši. Pozabljena je. Film zaradi tega vse stavi na kruti realizem, toliko, da na trenutke že pretirava.

Da bi le karseda izčiščeno začutili brezizhodnost takšnega okolja in tesnobo posameznikov, ki so ujeti v krog nasilja. Film njihovih dejanj nikakor ne opravičuje, zato pa jasno pokaže, kako grozljivo destruktiven je lahko gnev rojen iz nemoči, če ga podžgemo z rasnim sovraštvom. Požigi mošej in napadi na nebelce ga seveda ne potešijo.

Image result for skin 2018 movie nazi

In tako iz prizora v prizor znova ugotavljamo, da je življenje »prekratko, da bi bili ves čas jezni, »sovraštvo pa povsem nepotrebna prtljaga«. Razlika je le v tem, da je bila Generacija X ob prizorih šokantnega, impulzivnega nasilja v ključnih momentih polna poetičnih poudarkov, ki so razkrivali nianse kompleksnega vprašanja ameriških rasnih trenj. Koža tega preskoka ne zmore. Zadovolji se s tistim, kar vidimo na obrazu protagonista, in nato to sovraštvo izbriše, v prispodobi in dobesedno.

Pravi Widner je namreč po izstopu iz rasističnega kroga šel skozi dva ducata operacij, s pomočjo katerih se je znebil sovražnih tetovaž. Nepredstavljive bolečine je vzel kot zasluženo mučeništvo, ki ga v filmu spremljamo v obliki vmesnih prizorov. »Kaj sledi, če bom tudi po tem še vedno navaden kup dreka,« se sprašuje. A žal režiser, ki podpisuje tudi scenarij, bolj kot psihološko breme antijunaka v ospredje rine njegovo fizično trpljenje. Zaradi tega je domet filmskega registra bistveno ožji, kot bi lahko bil. Preobrazba zaradi tega ne izpade kot prodoren, pač pa pretirano kozmetičen komentar te trdovratne družbene patologije.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *