mv5bzmy2mwy2ztatmgzhzc00njvkltlhytatmdm1yze3nwy0mjixxkeyxkfqcgdeqxvynjg2njqwmdq-_v1_sx1776_cr001776999_al_

Terminator: Dark Fate (2019)

Terminator je franšiza, ki ne bi smela nikoli postati franšiza. Po drugem delu Judgement Day se je zgodba o prihodnji vojni med ljudmi in stroji ter vodji človeškega odporniškega gibanja Johna Connorja (v T2 ga je odigral mladi Edward Furlong) zaključila in kot taka ni potrebovala nadaljevanj. Žal pa je hollywoodska mašinerija v Terminatorju odkrila priložnost za hitri zaslužek, zato je v naslednjih 25 letih zaplodila tri nepotrebna nadaljevanja (Rise of the Machines, Salvation in Genisys), ki pa tako v kritiškem kot finančnem smislu niso izpolnila pričakovanj. Toda Hollywood v svojem kroničnem pomanjkanju idej na vsake toliko časa poskuša obuditi staro slavo omenjene franšize in v kina pošlje novo staro nadaljevanje v upanju, da bo to le uspelo najti pot do občinstva.

Linda Hamilton and Arnold Schwarzenegger in Terminator: Dark Fate (2019)

Terminator: Dark Fate je pred izidom uspel ohraniti nekaj upanja, da bomo tokrat deležni filma, vrednega Terminatorjeve zapuščine; zamišljen je bil kot neposredno nadaljevanje prvih dveh filmov, med povratniki sta se znašla ikonična Linda Hamilton in Arnold Schwarzenegger, režijo pa je prevzel Tim Miller, sicer avtor izredno uspešnega superherojskega vrtiljaka Deadpool. Težko je reči, da so film v roke prevzeli amaterji, zato so bila pričakovanja rahlo višja kot sicer. Dark Fate sicer poskuša franšizo peljati v novo, bolj “progesivno” obdobje in pretrgati stik s preteklostjo; tokrat se v prihodnosti odvija nova vojna s stroji, imenovanimi Legija, zato človeštvo v preteklost pošlje bojevnico Grace, da bi zaščitila bodočo vodjo odporniškega gibanja, mehiško priseljenko Dani.

Linda Hamilton, Natalia Reyes, and Mackenzie Davis in Terminator: Dark Fate (2019)

Zdi se ironično, da Dark Fate želi pretrgati stik s preteklostjo, vendar jo hkrati neprestano reproducira; Skynet nadomesti Legija, John Connor postane Dani, Kyle Reese postane Grace, vse skupaj po povezuje Sarah Connor, ki se  preživlja kot lovka na terminatorje. Dark Fate je v osnovi reciklaža prvega Terminatorja, začinjenega z vratolomnimi akcijskim prizori T2 in film kot tak izpade precej nedomiseln, idejno podhranjen ter izredno pozabljiv.

Verjetno ne bo napačno sklepati, da se film tako močno zanaša na nostalgijo zgolj zato, ker nima ničesar drugega za pokazati ali povedati. A to generičnost bi še nekako lahko spregledali, če bi bil film vsaj spoštljiv do lastne zapuščine, vendar pa v prizadevanju, da bi ugodil zahtevam “novega Hollywooda”, ki mora spolitizirati vse, kar leze in gre, film oboževalcem prvih dveh Terminatorjev nonšalantno pokaže sredinca in njune najbolj pomembne akterje (še posebej Johna Connorja) obravnava kot odvečne like, ki se jih je treba po hitrem postopku znebiti.

Linda Hamilton and Mackenzie Davis in Terminator: Dark Fate (2019)

In zakaj se jih je treba znebiti? Ker mora Dark Fate predstaviti nove like, kozmetično sproducirane “močne” ženske like, ki so osebnostno prazni, dolgočasni in brez kakršnekoli karizmatične prezence. Film od gledalca pričakuje, da bo npr. z Dani sočustvoval zgolj zato, ker je ženska iz Mehike in povrhu tega še ilegalna priseljenka. Zakaj točno bo ravno ona postala vodja odporniškega gibanja, ni nikoli pojasnjeno, njene sposobnosti pa so v filmu omejene na kričanje, bežanje in še več kričanja. Bojevnica Grace bi lahko bila zanimiv lik, vendar ji (spet) film ne nakloni nobene globje identite od pretepaškega stroja, edina ženska, ki v zgodbi pusti močan vtis, je ravno Sarah Connor z odlično igro Hamiltonove, pa še to zato, ker njen lik poznamo iz prejšnjih filmov. Zlikovec je zgolj patetična kopija Roberta Patricka iz T2, Schwarzeneggerjev lik pa večino časa nima kaj za početi in je vidno zdolgočasen.

Arnold Schwarzenegger in Terminator: Dark Fate (2019)

Nasploh se zdi, da je Dark Fate film, ki ga bolj kot oboževalci franšize zanima novodobna PC publika, ki obožuje, da se v blockbusterje stlači čimveč družbenih / političnih komentarjev na aktualno svetovno dogajanje, s čimer ni sicer nič narobe, toda zaradi takšnih potez filmi pogosto izpadejo nepotrebno pridigarski in zmotijo naravni potek zgodbe. Prva dve Terminatorja sta recimo posvečala ogromno časa fascinantni tematiki odnosov med človekom in strojem in hkrati služila kot opozorilo o tem, kam nas lahko pripelje igračkanje s tehnologijo. Dark Fate se s temi vprašanji ne ukvarja, ampak namesto tega nameni pozornost tematikam gradnje slovitega zidu med ZDA in Mehiko ter neustrezno politiko ravnanja s prebežniki. Še enkrat: te tematike so sicer dobrodošle, toda v Dark Fate ne služijo ničemur in potek zgodbe kvečjemu zavirajo kot pa poganjajo naprej.

Gabriel Luna in Terminator: Dark Fate (2019)

Terminator: Dark Fate je še en dokaz, da bi se franšiza morala soočiti z dejstvom, da je po drugem delu povedala vse, kar je imela za povedati. Če pa želi na vsak način ostati relavantna, pa bo morala morala izkazati nekoliko več spoštovanja do oboževalcev franšize, na pa da tem že v samem začetku pove, da jih ne potrebuje in da ji je bolj kot vsebina pomembno politiziranje ter smešenje vsega, kar Terminatorjeva zapuščina predstavlja.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *