maxresdefault

The Lighthouse (2019)

Robert Eggers je skupaj z Arijem Asterjem eden od najbolj drznih in unikatnih ustvarjalcev filmskih grozljivk, ki so zaznamovane z močnim avtorskim pečatom in želijo gledalcu ponudi mnogo več kot zgolj neobremenjeno zabavo za slabi dve uri. Eggers je svoj talent pokazal že pri svojem prvencu The Witch, ki ni samo atmosferičen izlet v temačno in vraževerno obdobje 15. stoletja, ampak tudi izredno strašljiv in provokativen izdelek, ki ga lahko upravičeno štejemo med najboljše grozljivke vseh časov. Tako kot Aster z mojstrovino Midsommar se tudi Eggers letos vrača na velika platna s psihološko strašljivko The Lighthouse, ki je v primerjavi s prvencem bistveno manj konvencionalen in toliko bolj eksperimentalen izlet v lovecraftovsko kozmično grozo in človekovo norost.

Film se odvija konec 19. stoletja na odročnem otoku s svetilnikom, kamor prispe mladi Ephraim Winslow (Robert Pattinson), da bi prevzel službo oskrbnika skupaj s starejšim kolegom Thomasom Wakom (Willem Defoe). Dvojica si ne bi mogla biti bolj različna; Thomas je vraževeren, nergaški, neotesan in aroganten, medtem ko je Ephraim potrpežljiv, naiven, racionalen in impulziven. Ni presenetljivo, da njuni muhasti osebnosti slej ko prej privedejo do močnih konfliktov, z vsakim izbruhom jeze pa se zdi, da oba izgubljata občutek za realnost in kmalu ni ni ne njima, še manj pa gledalcu, jasno, kdo sploh sta in v kakšnem svetu se nahajata. Edino, kar je pričakovano že od samega začetka, je to, da se bo dvojici slej ko prej strgalo.

Willem Dafoe and Robert Pattinson in The Lighthouse (2019)

Tisto, kar pri filmu najbolj pade v oči, je njegova tehnična in estetska izpopolnjenost. V današnjem času, ko si filmi medsebojno vizualno podobni in generični, nas Eggers s črno-belo fotografijo in 35 mm formatom vrne nazaj v čase nemškega filmskega ekspresionizma. Vsak kader je poln bogatega simbolizma, ki jemlje navdih tako iz ljudskih pripoved kot grške mitologije, podobe večkrat prebijejo mejo realnosti in postanejo moreče in groteskne, svoj pečat pa še dodata fenomenalna Defore in Pattinson (tudi edina igralca v filmu), ki bi za svojo hudomušno in srhljivo izrazno igro zaslužila vsaj nominaciji za oskarja. Glavni razlog, da The Lighthouse ostane v gledalčevem spominu, je ravno njuna medsebojna interakcija, zbadanja in posledično tudi globok konflikt.


Drugo mnenje: Elijev ogenj je svetlo modro ali vijolično žarenje, ki se pojavi tudi na svetilniku v času nevihte, ko je napetost med oblakom in kopnim velika. Svetlobni pojav včasih spremlja tudi sikanje ali brnenje. Če temu dodamo še idejo Prometeja, ki je bogovom ukradel ogenj in ga prinesel ljudem, počasi že dobimo enega izmed poetično čudovitih kadrov v filmih The Lighthouse. Kazen Zevsa je bila srdita, in sicer ga je priklenil na skalo, kjer mu je jastreb vsak dan kljuval jetra, ki so mu čez noč spet zrasla. Podobno kot na jetra udari alkohol, močan koncept v filmu, ki preučuje človeško psiho, vest in potlačene travme. In kaj je svetilnik v tej zgodbi? Resnica. Samospoznanje in odkritost. Priznanje grehov. Oba igralca sta izjemna v svojih nasprotnih vlogah, ampak v resnici sta si dokaj podobna, kot to tudi sčasoma spoznata, pa čeprav se eden izmed njiju sprva še obotavlja in zadržuje. Pretvarja. Ampak človeške narave se ne da zatreti. Niti z alkoholom. Še posebno ne z alkoholom, kadar ta osvobodi tisti drugi del osebnosti, skriti obraz, vse zatrto in pozabljeno. Kot hobotnica z lovkami te stisne in posrka. Zaduši in ubije. V primeru na morju izgubljenih in lastni nemilosti prepuščenih mornarjev je v težkih časih samote in moralnega razpada rešitev le še alkohol, drugače človek znori. Ali pa znori ravno zaradi mamila. Oboje. Presenetljivo duhovit film, ki prikaže popoln spust v norost in pri tem uporabi celotno paleto emocij z različnimi elementi grozljivke, trilerja in fantazijske drame. To je The Lighthouse. Psihološka študija, v kateri je veliko zakopanega globoko pod zemljo in prepuščeno lastni razlagi. Bolj kot se poglabljamo, bolj pridemo do zaključka, kako pomembno vlogo ima v zgodbi ravno substanca, ki tako zelo zbližuje in razdvaja. Zasvoji. In prevzame. Na površje priplavajo najbolj temačni občutki, najgloblje skrivnosti in neljube resnice. Bruhanje in scanje. Petje pesmi. Od intenzivne ljubezni in tovarištva do največjega sovraštva in nasilja. Porušeni so zidovi, meje sprejemljivega, okvirji … sploh ko govorimo o blaznosti. Alkohol ju je požrl. Pa naj si še tako zatiskamo oči, na koncu se pobijeta. Eden uničen in osamljen, prepuščen življenju na skali ni prenesel, da bi ostal sam, drugi se je skrival pred samim sabo. Zato je moral na vsak način do svetilnika. Ker le redki zmorejo pogledati v ogledalo lastne duše!

Gal Jerman


 

Robert Pattinson in The Lighthouse (2019)

Dandanes le redko naletimo na tako vsebinsko bogat, odlično odigran, estetsko privlačen in tehnično impresiven izdelek kot je The Lighthouse. Če bi film označili za “zgolj” grozljivko o dveh zmešanih tipih, ki čuvata svetilnik, bi mu naredili ogromno krivico. Tako kot Aster tudi Eggers s svojim drugim celovečercem utrdi status unikatnega in provokativnega filmarja, ki v svet sedme umetnosti prinaša ravno tisto, česar ji najbolj primanjkuje; umetnost v pravem pomenu besede.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *