ford-v-ferrari109

Ford v Ferrari (2019)

James Mangold je posnel biografsko dramo o Le Mansu leta 1966. O spopadu Forda in Ferrarija ter legendarnem dirkalniku GT40. V filmu o hitrosti, inovacijah in velikih egih blestita Matt Damon in Christian Bale. Originalno objavljeno TUKAJ.

Leta 1963 je vnuk prvega Henryja Forda v Maranello k Enzu Ferrariju z nezaslišano ponudbo poslal svojo najožjo gardo direktorjev in pravnikov. Ferrari je bil na začetku šestdesetih redni zmagovalec takrat najprestižnejše avtomobilske dirke na svetu v Le Mansu, bil pa je tudi v finančnih težavah. In ker se je ponudila priložnost, je Henry Ford II. italijansko podjetje hotel kupiti. Ne samo proizvodnjo avtomobilov, temveč tudi dirkalno moštvo.

Da bi zmagal v Le Mansu, še bolj pa zato, da bi dvignil padajočo prodajo avtomobilov, ki je takrat mučila ameriško avtomobilsko podjetje. Da bi ob besedi Ford »sedemnajstletniki z denarjem« pomislili na tisto, na kar pomislimo še danes, ko slišimo besedo Ferrari. Enzo je osemštevilčno ponudbo zavrnil in dal prednost Fiatu. A za zagon filma je najbolj pomembno, kaj je ob tem rekel.

Christian Bale in Ford v Ferrari (2019)

Američanov ni le odslovil, ampak je njihovega šefa označil za »debelega in neumnega«, kar pa je najhuje, rekel je, da Henry Ford II. ni Henry Ford I. In slednje milijonarju na drugi strani Atlantika ni bilo niti malo všeč. Bolj kot slaba prodaja bolijo besede, bolj kot denarnica boli ranjen ego. Ukaz, ki je sledil, je bil zato jasen in pričakovan – zmaga za vsako ceno. In ker je bilo do naslednje dirke v Le Mansu za takšen monumentalen podvig zelo malo časa, postane zelo hitro jasno, da na kocki ni bilo le ogromno denarja, ampak življenja dirkačev, ki so skupaj z inženirji gradili legendarni štirikolesnik – ford GT40. Ta je bil vražje hiter že leta 1964 in 1965, a hkrati nezanesljiv in nagnjen k odstopom, zato je vajeti razvoja prevzel Carroll Shelby (Matt Damon), ki je vedel, da bencinska pošast s sedemlitrskim agregatom V8 še bolj kot gorivo in presneto trpežne zavore potrebuje genialnega dirkača.

Christian Bale and Matt Damon in Ford v Ferrari (2019)

In ta dirkač je bil Ken Miles (Christian Bale). Dirkač s prirojenim občutkom za resnično hitre avtomobile, ki jih je znal voziti na meji in povedati, da bi lahko bili še hitrejši in vzdržljivejši. Voznik, inženir in po vseh merilih norec. Ker če si v tistem času vozil tiste brutalne stroje, potem si moral biti malo nor. In newyorški režiser James Mangold, avtor uspešnic Policaji (1997), Hoja po robu (2005), 3:10 za Yumo (2007) in Logan (2017), je vedel, da mora posneti nadaljevanje Dirke življenja (2013). In še predobro je vedel, da za glavni vlogi potrebuje igralca, ki bosta na velikem platnu poosebila potrebne osebne značilnosti. Da se mora igralcema na obrazu slikati odločenost in samozavest. Tandem Bale in Damon s tega vidika vsekakor upraviči zvezdniški status in nosi film tudi v opazno slabši prvi polovici, ko scenarij, ki si v imenu dramatičnosti dovoli nekatere vsebinske popravke, legendarno zgodbo iz zgodovine dirkalnega športa brez prave potrebe zapakira v film o ameriškem nacionalnem ponosu in mačizmu. Če kaj, so zaradi tega liki na škodo filma mestoma videti kot karikature.

Veliko bolj kot ob klišejskih izmenjavah pogledov pri prehitevanjih, otročjem širokoustenju in zmagovalnih manevrih v zadnjem ovinku film namreč učinkuje takrat, ko pripoveduje o tem, na kakšen način razmišlja dirkač, potem ko sede v kokpit. O tem, kako osredotočen mora biti. O idealni dirkaški liniji, o brezhibnem prestavljanju, pravočasnem zaviranju in izmuzljivem popolnem krogu. Za ljubitelje avtomobilizma prav tako ne manjka medbesedilo o inovacijah in testiranjih. O oplatah iz umetnih vlaken, štiristopenjskih menjalnikih, aluminijastih motorjih, uplinjačih in pregretih zavorah. Ne manjka niti političnih bojev znotraj Fordovega podjetja, zaradi česar se zdi, da vse te direktorje, inženirje in dirkače vodi isti vzgib. Tisto neskončno hlepenje po še in več. Po dobri in boljši prodaji. Po biti hiter in hitrejši, drzen in drznejši, boljši in nikakor ne drugi. Vlada jim imperativ ega.

Zasledovanje takšnih ciljev s takšno motivacijo se po eni strani zdi uničujoče, po drugi pa potihem slutimo, da brez egotripov vpletenih takšni dosežki sploh ne bi bili možni. Da sta za eno največjih avtomobilskih zgodb prejšnjega stoletja morala trčiti italijanski ponos in ameriška nadutost. Da je egoizem v človeški naravi, da je pravzaprav gonilna sila življenja. Če ne življenja, pa vsekakor posla in športa. Za volanom je tako moral sedeti vzkipljivi in svojeglavi Miles. In poleg bencina so pač morali tankati tudi neprečiščen ego. Je torej sploh čudno, da so sredi dirke morali zamenjati zavore? Jasno pa je, da je film Izzivalca kljub vsem hollywoodskim trikom in izvrstni kinetični režiji žanrsko že videna zgodba o ljudeh, ki jim je uspelo navidez nemogoče.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *