06-l

Prekletstvo Valburge (2019)

Tomaž Gorkič je pred dobimi štirimi leti obogatil svet domače sedme umetnosti s prvo kompetentno narejeno slovensko grozljivko Idila, hribovskim slasherjem o dvojici kmetavzarskih serijskih morilcev, ki se preživljata z žganjekuho na – recimo temu – izredno krvav način. Film na vsebinski ravni ni prestavljal presežka, je pa bil kljub temu izredno zabaven, napet in tehnično izpopolnjen žanrski izdelek. In kar je najpomembneje; Gorkič je dokazal, da je v slovenskem filmu prostora tudi za grozljivko, če se je seveda loti avtor, ki razume pravila omenjenega žanra. Po dobrih štirih letih pa je Gorkič uspel posneti svoj drug celovečerec, po njegovih besedah “politično nekorektno črno komedijo” Prekletstvo Valburge, ki je polna vulgarnosti, obešnjaškega humorja in prelivanja krvi.

Rezultat iskanja slik za prekletstvo valburge

V ospredju zgodbe sta dva prevarantska brata (Jurij Drevenšek in Marko Mandič), ki se utapljata v dolgovih in v želji po hitrem zaslužku organizirata turistični ogled zapuščenega dvora vampirskega barona Valburge, ki je bil po koncu druge svetovne vojne spremenjen v psihiatrično bolnišnico. In kot je moč pričakovati; kmalu po prihodu pisane druščine stereotipnih turistov (od zapitega avstrijskega para, s krvjo in črno magijo obsedenih satanistk in vse do ruskega pornografskega filmarja) se za zidovi graščine začnejo vrstiti brutalni umori. Gorkičev drugi celovečerec znova postreže z ogromno krvi in okrutnih usmrtitev na ravni franšize Saw, za razliko od Idile pa se jemlje bistveno manj resno, kar ga tudi rešuje pred tem, da bi se spremenil v negledljivo katastrofo.

Rezultat iskanja slik za prekletstvo valburge

Humor je verjetno tisti del filma, ki bo razdelil občinstvo; nekaterim bosta vulgarnost in neposrednost všečna, spet drugi pa se bodo pritoževali nad občutnim pomanjkanjem sofisticiranih in inteligentnih šal. Film se žal prepogosto zanaša na to, da bi izvabil smeh s streljanjem raznih opolzkosti in mastnih kletvic, kar proti koncu postane nekoliko utrujajoče. Izdelku se zatakne tudi pri likih, ki jim lahko odpustimo kričečo stereotipnost, vendar pa je toliko večja težava to, da jih je preveč in posledično vsaj polovica pogrešljivih. Če bi se film znebil nekaterih nepotrebnih likov , bi imel več časa, da bi pozornost namenil tistim, ki so bistveno bolj zanimivi.

Rezultat iskanja slik za prekletstvo valburge

A če odmislimo vse te napake, je Prekletstvo Valburge še vedno povsem dostojna in kratkočasna žanrska zabava, ki bo zadovoljila bolj nezahtvene oboževalce grozljivk. Pohvali se lahko z dobrimi igralskimi predstavami, razkošno in prepričljivo scenografijo, prepričljivimi akcijskimi prizori ter zanimivo mitologijo o vampirskem baronu, ki naj bi bil tudi sorodnik slavnega grofa Drakule. Za razliko od Idile se Prekletstvo Valburge ne vleče preveč in uspe ohraniti zadovoljiv tempo skozi skronih 80 minut, kolikor film traja, zgodba pa najbolj zasije v zadnjih dvajsetih minutah, ko se nekoliko distancira od humorja in hodi po poteh bolj tradicionalnega slasherja, kjer Gorkič znova dokaže, da se v žanru grozljivk počuti kot doma.

Rezultat iskanja slik za prekletstvo valburge

Prekletsto Valburge se v zgodovino slovenskega filma ne bo zapisal kot presežek in če smo popolnoma iskreni, se film s tem ne obremenjuje preveč. Gorkičev drugi celovečerec je neobremenjena, obešnjaška in krvava zabava, ki ima sicer težave z nekoliko plitko vsebino in preobilico nezanimivih likov, vendar je kot celota dovolj kratkočasen, napet in gledljiv, da je vreden vsaj enkratne pozornosti.

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *