scary_stories_teaser_poster

Scary Stories to Tell in the Dark (2019)

Žanr grozljivke nam vedno pokaže, česa se bojimo. Zato najboljše nočne more vedno udejanjijo dvoje; prestrašijo in izpostavijo tesnobe, ki ležijo pod površjem kolektivnim družbenim norm. In tudi grozljivke niso tisto, kar so bile nekoč. Spreminjajo se skupaj z družbeno zavestjo. Včasih je privlačil izvorni strah pred smrtjo, temo in neznanim, danes pa so filmi začeli uporabljati drugačno taktiko za enako zastrašujoč efekt. V grozljivkah so pošasti, ki pogosto poosebljajo družbeni strah; podzavestni teror in spekulacija prihodnosti, ki dvigneta nelagodje do zavedne misli. Sodobne grozljivke pretežno uspešno transformirajo relevantno bojazen pred invazijo in izolacijo tehnologije, destruktivnost narave, neozdravljive bolezni in strah pred drugačnim v povsem novo vrsto nočne more.

mv5bywvjy2vjmdgtyjmyns00nguxltkzzwytymmxy2e3zju4ytgwxkeyxkfqcgdeqxvyotq5mtiwmjm-_v1_sy1000_cr0014991000_al_

Živi mrtveci ne bodo zavladali, ampak žanr grozljivke gledalca vseeno sili, da se ta sooči s svojimi strahovi. V 21. stoletju največkrat govorimo o krhkosti družbe in odnosu med človekom ter ostalim. Prav iz tega razloga je mladinska grozljivka Strašljive zgodbe, ki je v naše kinematografe prišla avgusta in je posneta po istoimenski knjigi za otroke ameriškega pisatelja Alvina Schwarza, za odrsko kuliso uporabila politično pester in razburkan čas administracije Richarda Nixona. Amerika je šla v vojno in z njo mladina, ki je končala v vrečkah za posmrtne ostanke. Prispodoba kot ozadje, ne efektiven pripovedni element. Le kot navezujoča točka gledalca, ki nadnaravno povest pripne na zemljevid zgodovine in jo naredi za še bolj resnično. Pri tem je učinkovita tudi glasbena spremljava z vodilno melanholično pesmijo ‘The Hearse Song’, ki je prav tako del originalnih knjig kot poezija in nazorno opisuje, kaj se zgodi truplu. Pesem so v prvi svetovni vojni pogosto peli ameriški in britanski vojaki.

03-l_iciye2e

Trideset srhljivih zgodbic iz mesa in krvi na filmskem platnu oživi, ko leta 1968 v majhnem mestecu Mill Valley skupina mladih zakoraka v zapuščen dvorec na robu mesta. Ta je nekoč pripadal družini Bellows, okoli katere že vrsto let vlada močna senca nad mestom, ko pa se najstnica Sarah s svojimi prijatelji dokoplje do knjige strašljivih zgodb, ki oživijo in ogrožajo življenja vseh zapisanih, pa se prične prava bitka za preživetje.

“Two possibilities exist: either we are alone in the Universe or we are not.

Both are equally terrifying.”

–Arthur C. Clarke

Enak občutek poustvari serija kratkih zgodbic pisatelja Schwartza, ki jih film Strašljive zgodbe združi v eno samo. Grozljivko je režiral norveški ustvarjalec Andréja Øvredal, ki je v preteklosti posnel Lovec na trole (2010) in Obdukcija neznanke (2016), scenarij pa je napisal z oskarjem nagrajeni režiser Guillermo del Toro skupaj z Danom in Kevinom Hagemanom. Filmar je spretno izbral pristop “manj je več” in s srednjim proračunom raje stavil na vzdušje in suspenz, slično kinematografijo in simpatično igralsko zasedbo, ki jo sestavljajo Zoe Colletti, Michael Garza, Gabriel Rush, Austin Abrams, Dean Norris, Gil Bellows in Lorraine Toussaint. Glede na starostno oznako filma (PG-13) in pričakovanja, ki pridejo s tem, je film presenetljivo pristno srhljiv. Na trenutke se generično resda zateče h klišejem, a večino časa ostane z glavo na ramenih, zavedajoč se, kaj je lahko in kaj ne sme biti.

“Vote against Vietnam, vote against destruction, vote against sending our children to die!”

Grozljivke torej odsevajo družbene značilnosti časa, v katerem so nastale. Nosferatu (1922) ni samo zgodba o vampirizmu, ampak nudi srce parajočo sliko mesta, ki ga je zadela predzgodnja in naključna smrt, odmev prve svetovne vojne in velike velike epidemije gripe ter njenih žrtev. Drakula (Dracula, 1931) in Mumija (Mummy, 1932) sta v 30-ih odsevala ameriško bojazen pred tujci, Noč živih mrtvecev (Night of the Living Dead, 1968) v 60-ih je namigoval na delovanje Martina Luthra Kinga, ob primitivnežih v Teksaški pokol z motorko (Texas Chainsaw Massacre, 1974) in Odrešitev (Deliverance, 1972) v 70-ih pa se v misli prikrade podoba Vietnama.

mv5bm2i1ndvlyzgtyjhhzs00nja4lwfiodutzmfiyznlm2iwytyxxkeyxkfqcgdeqxvyotq5mtiwmjm-_v1_

Vsaka generacija dobi grozljivke, ki si jih zasluži. V 90. letih so poudarjali človeški faktor pri kalkuliranih morilskih metodah pri Ko jagenjčki obmolknejo (Silence of the Lambs, 1991) in Hannibal (2001), čemur je sledila množična panika pred globalno okužbo (28 Days Later, 2002). Pogosto je strašila odsotnost moralnega absolutizma (The Last Exorcism, 2010 in The Conjuring, 2013), pa tudi bolj moderni v grozljivko zapakirani rasizem (Get Out, 2017)

Še pred leti sta močno prednjačila ksenofobija in strah pred nezmožnostjo komuniciranja čez kulturne in lingvistične ovire (Green Room, 2016 in Wailing, 2016), nakar smo videli globalni porast nacionalističnih političnih strank in žanr grozljivke ni potreboval veliko časa, da je serviral religiozno paranojo skupaj z avtoritativnim nasiljem (The Witch, 2015 in The Purge: Election Year, 2016). In vedno je vladala paranoja pred invazijo, le da jo je ameriški film subverzivno obrnil na glavo in strah pred tujci začel prikazovati z invazijo od znotraj. Alegorija in metafora v prid neposredni poti filma.

mv5bndrlowewmzytmzjhny00yjjmlwjimjmtnte4mmfhzte0njm1xkeyxkfqcgdeqxvyodewmtc2odq-_v1_

Kje je torej na tej premici film Strašljive zgodbe? Del Toro je pojasnil, da obstaja dve vrsti grozljivk – prva je takšna, ki zaznamuje dušo, druga pa je kot vožnja na vrtiljaku; zabavna in navdušujoča, a ima humanistični duh. In takšen je film, ki ga je posnel André – takšnega, kjer film zabava, da prestraši. Ampak največje pošasti v tem filmu so laži, prevare in neresnične zgodbe, je povzel režiser, ki je dodal, da se tako začne krog strahu. Danes vlada strah pred neresničnimi novicami, napačnimi informacijami in spletom teorij zarote, ki oblikujejo trenutno politično ozračje.

“If movies are the dreams of the mass culture… horror movies are the nightmares”
— Stephen King

Če se iste zgodbe ponavljajo dovolj dolgo, te postanejo resnične. Naredijo nas takšne, kot smo. V Scary Stories to Tell in the Dark (2019), skladno z ideologijo, da informacije oblikujejo svet okoli nas, najstniki ne berejo knjige, ampak knjiga bere njih.


Drugo mnenje: Na vsake toliko časa se pojavi prav posebne vrste film, ki gledalcu ne spremeni življenja in pripadajočega žanra ne obrne na glavo, vendar je navkljub temu izdelek, vreden večkratnega ogleda in zaznamovan z oznako “prijetno presenečenje”. In točno to je mladinska strašljivka Scary Stories to Tell in the Dark, posneta po istoimenski seriji otroških knjig pisatelja Alvina Schwartza. V filmu spremljamo zgodbo prijateljev, ki na Noč čarovnic zatava v zakleto vilo družine, katere hčerka Sarah je svoje najglobje in najhujše skrivnosti zapisovala v obliki strašljivih zgodb. Ko se fantje in dekle polastijo knjige z njenimi zgodbami, te oživijo in začnejo sejati grozo in strah po bližnjem mestu. Pričujoči film se lahko pohvali s pristnim duhom nostalgičnih filmov o odraščanju iz 80. let (predstavljajte si Stranger Things v celovečerni obliki) in za žanr grozljivke doseže nekaj pogosto spregledanega; razvije izredno všečne človeške like in med njimi ustvari zadovoljivo kemijo, tako da gledalcu za njihove usode ni popolnoma vseeno. Film pa ni nič slabši, ko zakoraka v vode nadnaravne grozljivke, saj postreže s presenetljivo velikim številom strašljivih prizorov, temačno atmosfero starošolskih grozljivk ter dobrim občutkom za suspenz. Zgodba sama po sebi ni nič posebnega in se žal ne uspe doceloma izogniti klišejem, vendar pa so te napake minorne v primerjavi s celotnim izdelkom, ki bo zadovoljil oboževalce žanra. Scary Stories to Tell in the Dark ni noben žanrski presežek, a svoje poslanstvo dostavljanja ravno pravšnje mere groze in zabave opravi zelo zadovoljivo.

Vid Šteh

Vtis:

IMDb

Email this to someoneTweet about this on TwitterShare on Google+Share on Facebook

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *